Doroteja (pravo ime je znano uredništvu) je mati treh otrok, s katerimi se iz dneva v dan bori z revščino.

Pred dvema letoma je izgubila službo in od tedaj svoje in življenje otrok opisuje kot nenehno odrekanje: “Živimo od socialne pomoči in otroških dodatkov, a gre vse za najemnino in stroške. Še sreča za dobrodelne organizacije, da dobimo obleko in pakete hrane, ker za to enostavno zmanjka denarja.” 

“Pred kratkim sem šla s srednjo hčerkico mimo slaščičarne. Pred njo je sedelo veliko družin, jedli so sadne kupe in tortice. Prosila me je, da se ustaviva na tortici in sem ji morala reči ne. Nimam dveh evrov in pol za tortico, za ta denar moram kupiti res nujne stvari,” je povedala v joku. “In potem me je vprašala: Mamica, bom lahko imela letos torto za rojstni dan? Žal moj otrok torte že lep čas ni videl,” je povedala.

Njihova zgodba 

Doroteja ima tri otroke, ki so zdaj stari 9, 6 in štiri leta. Od otroških dodatkov in socialne podpore dobi družina približno 600 evrov na mesec, a gre vse za najemnino in stroške. Bivši partner bi moral plačevati 300 evrov preživnine, a jo plačuje neredno: “En mesec jo plača, drugi mesec ne ali samo pol …” 

“Pred dvema letoma sem izgubila službo in od tedaj ne dobim čisto nobene zaposlitve. Delala bi vse, čistila, v proizvodnji, le da bi dobili kaj več denarja in bi lahko otrokom omogočila dostojno življenje,” pravi.

Dodatna sredstva bi potrebovala tudi za posebno nego svojih otrok. Srednja hčerkica mora imeti strogo dieto, saj sicer krvavi iz črevesja. “Ne sme jesti vsega, določena hrana je prav prepovedana, na primer pšenica, soja, arašidi …” našteva. Zato veliko stvari iz paketov zanjo ne pride v poštev. 

Najmlajši sinček pa je pljučni bolnik, zato bi si zanj želela letovanja na morje. “Ko je zdravstvo krilo bivanje še zame, sva šla na morje, ki mu zelo koristi. Zdaj pa bi morala doplačati bivanje zase, ampak nimam teh 200 evrov za cel teden kje vzeti,” pojasnjuje. 

Pravi, da so otroci skromni, a se ji večkrat zasmilijo, ker so potisnjeni na rob: “Kar pogosto se zgodi, ko imajo njihovi vrstniki igrače ali dopust ali kopanje, mi pa si tega ne moremo priviščiti in so žalostni. Večkrat zaradi tega tudi jokajo …” pravi.

“Tudi zdaj pred začetkom šolskega leta smo se pogovarjali za kosilo. Starejša hčerkica si je zaželela, da bi jedla kosilo v šoli. S prijatelji. In sem ji povedala, da ga bo jedla, če bomo dobili subvencijo,” opisuje Doroteja. Na koncu je prišlo celo do tega, da sta hčerkici predlagali, da bi si v šoli delili en obrok kosila …

Če bi se želeli priključiti projektu botrstvo pri Zvezi prijateljev mladine in pomagati otrokom v stiski, lahko pišete na: info@boter.si