Pravi, da moramo vzor otrokom postavljati odrasli z lastnim zgledom: “In če imamo pričakovanja od naših otrok, se moramo vselej vprašati, ali smo ta pričakovanja izpolnili sami.” Ob tem poudarja, da ne vzgajajo samo starši, pač pa tudi širša družba, “ki ji majhne glavice nalagajo odgovornost, da zrcali pozitivne vrednote kot so varnost, spoštovanje, solidarnost in tako dalje,” pojasnjuje.

Sama je bila čez poletne počitnice tudi na letovanjih z otroki in mladostnikih: “Ko bi vi vedeli, kakšne grozne in žalostne zgodbe nam sporočajo.”

“Skoraj trije meseci poletja, ko smo v nenehnem stiku z otroki, nam vedno znova pokažejo, kakšne vrednote prenašamo na najmlajše. Prav oni najbolj vsrkavajo vtise naših dejanj in njihove posledice.”

Anita Ogulin, ZPM Ljubljana Moste-Polje

S sodelavci iz leta v leto opaža več obremenjenosti, nemira in dvomov v družbo ter v lastno sposobnost. Kljub temu, da je konec s krizo in je vse več ljudi zapolslenih, se konec krize pri socialnih stiskah družin ne pozna. Revščine je še vedno preveč in s tem povezanih hudih stisk otrok: “Preveč otrok v Sloveniji se še vedno sooča s pomanjkanjem, ki krni njihove sposobnosti, zdrav razvoj.”

Pri Zvezi prijateljev mladine opažajo, da otroci, ki živijo v pomanjkanju, kljub intelektu, talentom in pridnosti, svoje življenjske in izobrazbene cilje podredijo golemu preživetju. “Opažamo tudi, da se otroci iz socialno šibkejših okolij odločajo za čim krajše izobraževalne programe, da lahki čim hitreje začnejo delati in to ne glede na njihove sposobnosti,” opisuje Ogulinova.

Proč z materializmom

Poleg tega je kriza pustila tudi svoj pečat: “Otroci so zdaj bolj razslojeni. Čeprav bi deklarativno morali biti enaki, enakovredni, pa v resnici niso. Kot družba veliko pozornosti usmerjamo na dobrine, pozabljamo pa na odnose.”

Ob tem opozarja, da smo kot družba usmerjeni k materialnim dobrinam in ne vrednostnemu sistemu po vrednotah spoštovanja, solidarnosti, empatije, prijateljstva, zdravja in predvsem sodelovanja: “Pozabljamo, da nismo odgovorni samo zase, temveč tudi eden za drugega.”

“Otroci in mladostniki so vse bolj odmaknjeni v svoj svet, ves čas jih preganjata nemir in nestrpnost,” opisuje Ogulinova. Pravi, da umikajo pogled, pomirijo jih pa telefoni in tablice. Opaža, da so vse bolj odvisni od virtualnega sveta. Ko so na počitnicah dečka opozorili na nevarnost, jim je odvrnil, da ima več življenj. Kot v igrici.

“Opažamo tudi, da jih je težje spodbuditi za vključevanje v pripravljene aktivnosti,” opisuje in dodaja, da so otroci dobri opazovalci in posnemovalci odraslih. Povedali so jim namreč, da se jim ne ljubi v aktivnosti, saj potrebujejo oddih od vsega, kar se jim je dogajalo preko leta.

Pred njimi bodite pristni

“Otroci nas posnemajo. Zavedati se moramo, da pred otroci ne moremo skriti ničesar, zato je tako pomembno, da smo pristni,” ugotavlja Ogulinova. Staršem in vsem ljudem, ki so v stiku z otroki svetuje, da jim razložimo, kaj pomenijo naša čustva in od kod izvirajo.

“Ni narobe, če smo jezni, žalostni, veseli … Le na primeren način moramo otrokom povedati o čustvih. Hkrati pa se moramo zavedati, da otroci potrebujejo naš čas, potrebujejo objem, tolažbo, spodbudo, podporo,” našteva.

Pri otrocih opaža še nekatere alarmantne značilnosti. Ne zavedajo se namreč svojih odgovornosti, kar je po njenem mnenju deloma tudi sindrom današnje družbe. Obenem pa opaža, da otroci ne znajo izražati čustvenih reakcij in tavajo ter bežijo od vsega.

Zato vsako leto znova in znova opozarja starše in odrasle v bližini otrok, da jih ti močno potrebujejo. “Otroci potrebujejo odgovorne odrasle, ki se ne bomo sprenevedali pred njimi. Ki bomo spoštljivi drug do drugega, ki se ne bomo merili potem kaj kdo ima, ampak kaj kdo zmore in zna, koliko je v kom empatije, koliko je kdo odgovoren, ne le do sebe ampak do okolja v katerem živi.”

Obenem je prepričana, da potrebujejo otroci več vzpodbud, več ukvarjanja drug z drugim, dejavnosti in vrstnike. Poudarja, da moramo otroke dobro poučiti o telefonih, tabicah, računalnikih in na sploh o vsej tehnologiji: "Otroci morajo spoznati, da je tehnologija pomoč, ne znanost življenja.”