Tudi v Sloveniji se pri doktorskih študentih in študentkah ter raziskovalcih in raziskovalkah na začetku kariere pojavljajo duševne stiske, ki so lahko posledica številnih razlogov. Teja Romih, članica upravnega odbora Mlade akademije, med glavne šteje krčenje sredstev za raziskovalno dejavnost, prekarizacijo zaposlitev, kršitev znanstvene integritete, vseprisotne stigme ter opažanje, da akademska kultura deloholizem dojema kot vrlino.
Kar šestkrat pogosteje od sovrstnikov se soočajo z duševnimi težavami
Na okrogli mizi v okviru dogodka Pomen duševnega zdravja doktorskih študentov in raziskovalcev na začetku kariere, ki sta ga organizirali program Omra in Mlada akademija, so poznavalci spregovorili o različnih vidikih duševnih težav, s katerimi se na začetku svoje kariere srečujejo mladi raziskovalci.
Stanje je zaskrbljujoče. Matja Zalar, članica upravnega odbora Mlade akademije, je poudarila, da se sodeč po ugotovitvah mednarodnih raziskav več kot 80 odstotkov raziskovalcev na začetku kariere spopada z vsaj eno od oblik težav v duševnem zdravju. To je kar šestkrat več kot enaka starostna skupina, ki deluje izven znanstveno-raziskovalne sfere. V zadnjem letu pa so se v luči epidemije te stiske le še poglobile.
Zadnji podatki OECD za leto 2018 kažejo, da posredni in neposredni stroški duševnih težav v Sloveniji dosegajo približno 1,6 milijarde evrov letno.
Ljudje precej lažje spregovorijo o povišanem holesterolu kot o duševnih stiskah
Lilijana Šprah, predstojnica Družbenomedicinskega inštituta, ki je obenem vodilni partner programa OMRA, je povedala, da so se v zadnjem obdobju z različnimi projekti in programi tudi na terenu srečali z zelo velikimi težavami, saj je bilo področje duševnega zdravja pri nas dolgo zanemarjeno.
Prvi korak k reševanju te krize je sicer Slovenija storila že leta 2018, s sprejetjem Nacionalnega programa duševnega zdravja, a je področje še vedno izjemno stigmatizirano. "Ljudje še vedno mnogo lažje spregovorijo o povišanem holesterolu kot o duševnih stiskah. Treba je spodbujati preventivne, promocijske programe," je poudarila. Večina ljudi lahko namreč po duševnih motnjah okreva.
A kot kažejo številni primeri duševnih stisk doktorskih študentov, je dobro počutje v akademskih krogih bolj izjema kot pravilo.
Anksioznost, depresija, motnje hranjenja ...
Psihoterapevtka Anja Ibrčič, ki dela z mladimi ljudmi, je opazila, da je stiske v času pandemije najbolj poglobila izolacija. "Kar naenkrat ostaneš sam s seboj, z drugimi se vidiš le preko spleta," je dejala in dodala, da se pri svojem delu velikokrat sooča tudi z anksioznostjo, depresijo in drugimi motnjami razpoloženja, v porastu so tudi motnje hranjenja.
Gregor Žvelc, psihoterapevt in profesor na oddelku za psihologijo, pa je opozoril tudi na tiste študente, ki so se zaradi pandemije morali vrniti v svoje domače okolje, kjer je stanje lahko izjemno težavno. "Sicer pa se po mojih izkušnjah ljudje s trenutno situacijo soočajo zelo različno. Pri nekaterih so se stiske povečale, drugim pa jih je to stanje celo olajšalo – predvsem tistim, ki niso tako družabni," je pojasnil.
Jana Javornik, ki je do nedavnega vodila resor visokega šolstva na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ), sicer pa deluje kot profesorica na britanski univerzi v Leedsu, je izpostavila tudi pomen naključnega mreženja, kjer prihaja do spontanih stikov. "Ta mreženja so za raziskovalce ključna," je poudarila. Epidemsko obdobje pa še vedno traja, zdaj že celo leto. Za nekoga, ki je šele dve leti nazaj vstopil v akademsko sfero, to pomeni polovico časa delovanja. Istočasno je že moč slutiti prihajajočo gospodarsko krizo, ki ne bo lokalna, temveč svetovna, s seboj pa bo prinesla reze v priložnosti in v raziskovanje.
Da se večina študentov boji prihodnje ekonomske situacije, se je strinjala tudi Aleksandra Kanjuo Mrčela, predstojnica Doktorske šole Univerze v Ljubljani. Po njenih besedah je treba za stres in duševne stiske študentov prevzeti odgovornost na sistemski ravni in izboljšati družbeno-ekonomski položaj mladih raziskovalcev in raziskovalk ter doktorskih študentov in študentk.
Perfekcionizem in sindrom prevaranta
Marsikateri študentje se po opažanju Anje Ibrčič soočajo tudi z občutki krivde, če ne izpolnjujejo vseh zahtev. "Včasih so te zahteve kar številne, in če ima študent močno razvit perfekcionizem, obstaja možnost izgorelosti ter vzpon duševnih težav," je pojasnila.
Med študenti je razširjen tudi pretiran perfekcionizem in t. i. sindrom prevaranta – ko se uspešni posamezniki v sebi počutijo nesposobne, nekompetentne, čeprav dosegajo zavidljive rezultate.
Ibrčič je opozorila, da študentje velikokrat pozabljajo na svoj prosti čas, zato je včasih dobro stopiti kakšen korak nazaj in se vprašati, kaj res šteje, saj se s tovrstnim pretiravanjem lahko poseže ne le v duševno, temveč tudi v fizično zdravje. Veliko vlogo pri razvoju stisk ima po njenih besedah tudi slaba prognoza zaposlovanja: "Če je biti akademik velik del identitete človeka, nastane pri njem občutek praznine, če tega ne doseže."
"Večina teh, ki iščejo pomoč, ima zelo negativen odnos do sebe. Ko so v stiski, se kritizirajo, ker niso dovolj močni, vse to pa povzroča še večji notranji konflikt," je poudaril Žvelc. Zato je smiselno več delati na sprejemanju samih sebe.
Vloga mentorja: "Gre za človeka, ki mora študentu odpreti znanstveni prostor"
Veliko vlogo pri občutku varnosti študentov imajo tudi mentorji. Ti lahko vzpostavijo odnos, v katerem se študentje počutijo dovolj varne, da povedo, s kakšnimi težavami se soočajo in zakaj je do njih prišlo. Na Univerzi v Ljubljani tako skušajo ustvariti novo kulturo mentoriranja, je povedala Kanjuo Mrčela. "Vloga mentorjev dolga leta ni bila jasno opredeljena. V času mojega šolanja so nekateri mentorji svojim študentom dali seznam literature, njihovo delo preverili enkrat vmes potem na koncu, ko je bila doktorska disertacija spisana. S študenti se niso veliko ukvarjali. Danes se trudimo njihovo vlogo bolje opredeliti," je dejala.
Z različnimi delavnicami in izobraževanji skušajo ozavestitit profesorje, da je mentor več kot le akademik, ki ponudi študentu nekaj nasvetov. "Gre za človeka, ki mora študentu odpreti znanstveni prostor, ga naučiti, kje in kako publicirati, kako priti na konferenco, kako sodelovati z drugimi znanstveniki," je vlogo mentorja opisala Kanjuo Mrčela. Obenem pa bi moral mentor po njenih besedah predstavljati tudi podporo na karierni poti, s tem da bi študenta usmerjal v in zunaj akademskega prostora ter mu omogočati čim lažji prehod v delovno razmerje po opravljenem doktoratu.
V Veliki Britaniji ima vsak doktorski študent dva mentorja
Vseeno pa lahko pride tudi do težav in slabega odnosa med mentorjem in študentom. Po besedah psihoterapevtke Anje Ibrčič bi morali študentje prepoznati, kdaj odnosi niso več funkcionalni. "Lahko bi imeli tudi razne svetovalnice, kamor bi se mentoriranci obračali v takšnih primerih, kjer bi lahko strokovnjakom zaupali, kaj doživljajo," je predlagala.
Jana Javornik pa je predstavila sistem v Veliki Britaniji, kjer ima vsak doktorski študent dva mentorja, "da lahko tudi v primeru konflikta z enim drugi te stvari balansira". Kot je pojasnila, se morajo mentorji s svojimi študenti v Veliki Britaniji srečati vsaj enkrat tedensko. Poleg tega pa je dejala, da bi moral vsak znanstvenik ob sebi vedno imeti nekoga, ki je formalno nekoliko višje. "Tudi redni profesorji potrebujejo mentorje," je poudarila in dodala, da je treba duševno zdravje jemati resno. Če mentorji nimajo ustreznih znanj za svetovanje študentom, pa bi morali po njenem mnenju vsaj prepoznati, kdaj nekdo potrebuje strokovno pomoč in študente nasloviti na pravo osebo.
NIJZ: Skoraj polovica študentov poroča o potrebi po psihološki pomoči
Podobne rezultate je pokazala tudi raziskava, ki jo je izvedel Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). Pri večini študentov, udeleženih v raziskavi, prevladujeta strah pred negotovo prihodnostjo in izgubo svoboščin, študenti, ki opravljajo študentsko delo, doživljajo intenzivnejšo stisko zaradi upada dohodka in materialne varnosti, bolj jih skrbi tudi izguba dela in brezposelnost ...
Simptomatika depresije je med študenti, udeleženimi v raziskavi, precej visoko izražena, ugotavljajo raziskovalci. Skoraj vsi študentje, ki so bili vključeni v raziskavo, vsaj kdaj opazijo določene znake depresije in anksioznosti, čutijo negativen odnos do sebe ter se soočajo s kronično utrujenostjo. Skoraj polovica študentov, udeleženih v raziskavi, poroča o potrebi po psihološki pomoči, a večina izmed teh študentov pomoči ni poiskala. Četrtina študentov, udeleženih v raziskavi, meni, da ne potrebuje drugih virov pomoči, večji del študentov pa si želi pomoč strokovnjaka za lajšanje stiske.