Namera ministrice po maksimalnem trajanju bolniškega staleža, ki s spremembo zakona predlaga časovno omejitev pravice do denarnega nadomestila, skrbi tudi bolnike z duševnimi motnjami. Po novem zakonu bo namreč zavarovanec, ki po letu dni neprekinjene bolniške še ne bo delovno sposoben (s prekinitvami bolniške po 18 mesecih), avtomatsko pristal na invalidski komisiji.

Ne metati vseh v isti koš

Na Društvu za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami Dam opozarjajo, da bi zakonska sprememba tej ranljivi skupini samo še poslabšala položaj, predvsem pa ne gre s predpisom generalizirati stanje za vseh:

"V predlogu zakona je precej nerazumljivih in zaskrbljujočih novosti, ki lahko pomembno vplivajo na kakovost življenja bolnikov z duševnimi motnjami, njihov socialni položaj in ne nazadnje na uspešno zdravljene in preživetje," so nam pojasnili.

Preberite še: 

• Opozorilo WHO: To je resna zdravstvena grožnja
• Anksiozne motnje značilne zapretirano odgovorne in pretirano zanesljive ljudi

Foto: Žurnal24 Moški z nižjo vsebnostjo testosterona so bolj na udaru depresije. Da vseh bolniških odsotnosti ne gre metati v isti koš, opozarja tudi psihiatrinja in družinska terapevtka Breda Jelen Sobočan.  Po njenih izkušnjah si namreč večina bolnikov želi biti aktivna, ustvarjalna in uspešna, zato je za vzpostavitev popolnega zdravja še kako pomembna vrnitev na delo. 

"Hitra upokojitev je hitra, birokratska, neokusna rešitev neobčutljive družbe. Najbrž bi morali iskati rešitve za finančne težave v spremembah drugje. Če ljudem, ki se spopadajo z duševnim ali /in telesnim trpljenjem odvzamemo status aktivne, vredne in nestigmatizirane osebe, mu s tem vzamemo upanje, da se bo pozdravil, postal spet običajen, mu na nek način damo vedeti, da je manj vredna oseba. Izguba dela, ritma, ustvarjalnosti je ena največjih izgub. Celo ljudje, ki gredo redno v pokoj, z vsemi načrti, zdravjem, pričakovanje odreagirajo pogosto v nekaj mesecih z reakcijo izgube, žalovanja, pogosto depresivno simptomatiko." je za Žurnal24 povedala psihiatrinja. 

Odhod v pokoj torej tudi mnogim "zrelim za v pokoj" povzroči nemalo težav, dodaja, saj po njenem že sama beseda pokoj pomeni "pokojnost" oziroma "pokojnika": "Kako je šele tistim, ki gredo v pokoj predčasno, zaradi bolezni-telesne ali psihiatrične, psihološke motnje, neprostovoljno?" doda..

Začasna invalidska upokojitev ni rešitev 

Okoliščine, ko nekdo med njimi izkorišča sistem, bi bilo po mnenju psihiatrinje smiselno urejevati na drugačen način in ne z birokratskimi ukrepi: "Medicina dela ima najbrž dovolj strokovnjakov, ki bi lahko precenili primere," dodaja.

Tako kot onkološki bolniki, tudi psihiatrinja opozori na težavo, ki pa se je ministrstvo Milojke Kolar Celarc očitno ne zaveda dovolj. Zaradi zelo spremenjenih socialnih in finančnih okoliščin, bi lahko namreč ti bolniki kaj hitro postali socialni problem. Vse to vpliva na njegovo družino, da o občutku krivde bolnika, zaradi slabšega finančnega stanja družine, sploh ne govorimo:  

Delo je vrednota

"Delo je poleg nuje za finančno preživetje in z njim povezane nevarnosti revščine, tudi izredno pomembna dimenzija samovrednotenja. Tako vidimo sebe in nas vidijo drugi, tudi najbližji. V smislu vrednosti, koristnosti je to katastrofa za družinske člane. Moški to težko preživijo, težka je izguba zmožnosti za delo. Tudi ženske pri nas izgubo delovne identitete doživijo kot izjemno stresno. Za njih je to tudi sicer lahko huda dodatna obremenitev; ostanejo bolj odvisne od drugih, domače delo še bolj pade na njih, čutijo se krive in odgovorne za slabše finančno stanje družine", opozarja psihiatrinja. 

Seveda obstajajo primeri, ko je upokojitev resnično najboljša rešitev. Sprožijo jih psihiatri, v dogovoru z osebnimi zdravniki, družinskimi člani in seveda bolniki. Kot pravi psihiatrinja, tovrstna praksa pri nas zelo dobro deluje:

Foto: Profimedia Depresija, revščina, stiska "Dobro argumentiramo in invalidska komisija zelo pogosto brez vsakršnih problemov prisluhne psihiatru in osebnemu zdravniku. To je dovolj dobro rešeno. Upokojitev je lahko začasna, trajna ali prosimo samo za omejitve tistega dela, ki ga bolnik ne zmore," pojasni Jelen Sobočanova in na koncu doda, da je prehitra upokojitev mladih, ki sicer imajo duševno bolezen, "vsekakor nehumana in segregirajoča, narcisistična in skrajno agresivna oblika plenilske družbe."

vanda.levstik@zurnal24.si