"Enega po enega otroka enostavno postavljamo na noge."

Foto: V. L.
Foto: V. L.
"Veliko večji odziv prihaja od ljudi, ki imajo malo ali pa skoraj nič," pravi Mojca, ki dodaja, da smo Slovenci glede tega fenomen.
Oglej si celoten članek

"Bo res prišlo do fantka, do tistega, ki zares potrebuje? Vedno rada darujem, zato upam, da bo res," je dejala mimoidoča Ljubljančanka, ki se ni želela vpisati na seznam donatorjev, saj želi ostati anonimna: "Ne zanima me, to je iz srca," je dejala in v skrinjo vrgla denar ter se tako pridružila ljudem, ki so darovali že prej: "Veste, toliko slabih stvari smo slišali, zato raje dam direktno, družini. Tokrat bom verjela. Mogoče potrebujejo tudi hrano?," je vprašala.

Foto: V. L. Pomoč Amadeju Prostovoljka Mojca iz društva iz Šiške priporoči, naj se direktno obrne na družino, katere naslov je ob opisu žalostne zgodbe Amadeja, ki se je prehitro rodil, zato se mu poleg cerebralne paralize in tetraplegije, pojavljajo še težave z dihanjem. Fantek potrebuje veliko nevrofizioterapij, ki jih družina ne more plačati, zato se je obrnila na pomoč.

Tako poteka še ena akcija zbiranja denarja za zdravljenje slovenskih otrok 

Dobrodelne akcije, v katerih obupani starši, ki želijo svojim bolnim malčkom vse najboljše in zato zbirajo dobrodelne prispevke, so v Sloveniji vse pogostejše: "Ni problema, samo da mu bo bolje, samo da gre v prave roke," je dodala starejša gospa, ki je tudi sama prispevala denar: "Na zanima me, komu in kaj, sam fotografijo vidiš, pa začutiš. Sicer pa, ljudje si moramo pomagati med sabo," je dodala.

V Amadejevem primeru je tako, da mu zdravstvena zavarovalnica plača le eno terapijo na tri tedne, ker jih potrebuje več, je preko humanitarnega društva stekla akcija zbiranja denarja, saj družina ni zmožna več sama plačevati. Več si lahko preberete TUKAJ.

"Tukaj sem od sedmih zjutraj, prihajamo občasno, kakor ima kdo čas. To je naš prosti čas, ki ga posvetimo tem otrokom," na vprašanje, kaj človeka pelje v humanitarnost, odgovori Mojca Hleb iz Humanitarnega društva Rdeča Deteljica, ki dodaja, da je zgodba nje in njenih kolegic v glavnem podobna: "V bistvu smo vsi imeli kakšne hude travmatične otroške dni, ki smo jih morali preživeti. Naše sočutje je nekoliko drugačno, znamo se vživeti v ljudi in smo tukaj zato, da pomagamo, saj si otroci ne zaslužijo biti kaznovani, ker so drugačni. Ti invalidni otroci so ravno tako potencial, na žalost pa se v naši državi tega ne vidi. Terapije niso priznane, čeprav so dokazane, da pomagajo, so pa seveda drage," pravi Mojca, ki pojasni, da Amadeju zavarovalnica sicer plača terapijo, vendar je premalo: "Vse kar je zraven, morajo starši plačati." 

"Kot veste, Anejček zelo dobro okreva"

Foto: V. L. Mojca Hleb

Sicer je takšnih zgodb v Mojčinem humanitarnem delu več, rada se jih spomni in kot pravi, so se je seveda dotaknile: "Spomnim se malega Aneja, za katerega smo ravno tako zbirali denar in sicer za operacijo v Nemčiji. Kot veste Anejček zelo dobro okreva. Pomagala sem v akciji za Lano iz Maribora, ki je morala na operacijo v ZDA, skratka, bilo je veliko otrok in težko je izpostaviti samo enega,"  pove nasmejana humanitarka, Štajerka, ki v zadnjih letih živi na Gorenjskem in svoj prosti čas posveča dobremu delu.

V podobni situaciji tudi sama

"Glejte, denarja ne morem dat, lahko pa kaj naredim. Tudi sama sem se znašla v situaciji, ko sem bila kot mama samohranilka na dnu, ko sama ne bi preživela, ko so mi prijatelji prinesli na kup in mi dali pred vrata, ker sem bila preponosna, da bi vzela kakšen evro, ali si sposojala denar. Skratka, ko vse to enkrat daš čez, svoj prosti dan z veseljem podariš, ob tem delaš z užitkom, saj vidiš rezultat."

Direktorji zdravstvenih ustanov jih ne vidijo radi

Foto: V. L. Amadej Zato jo še kako prizadanejo dogodki, na primer na ljubljanski pediatriji: "Ravno sinoči sem gledala televizijo. In kaj sem videla?  Dva gospoda za mizo, ki se prerekata glede zapisnikov sej in sestankov. Kaj pa otroci? To so doktorji, profesorji. Mene žalosti, da so v naši državi bolj pomembni neki zapiski, neki takšni ali drugačni organi. Namesto, da bi kaj naredili, zdravili, se skratka prepirajo okoli papirjev. Te zgodbe iz pediatrije nas seveda prizadanjejo, sicer pa se nam pogosto zgodi, ko nas direktorji zdravstvenih ustanov ne sprejemajo, saj nas ne vidijo radi in jim enostavno ni všeč, da smo tu, pred njihovo stavbo." 

vanda.levstik@zurnal24.si

Obišči žurnal24.si

Komentarjev 0

Napišite prvi komentar!

Pri tem članku še ni komentarjev. Začnite debato!

Več novic

Zurnal24.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje, funkcionalnosti in prikaza oglasnih sistemov, zaradi katerih je naša storitev brezplačna in je brez piškotkov ne bi mogli omogočati. Če boste nadaljevali brskanje po spletnem mestu zurnal24.si, sklepamo, da se z uporabo piškotkov strinjate. Za nadaljevanje uporabe spletnega mesta zurnal24.si kliknite na "Strinjam se". Nastavitve za piškotke lahko nadzirate in spreminjate v svojem spletnem brskalniku. Več o tem si lahko preberete tukaj.