"Eden najtežjih trenutkov je bil Božični večer leta 2017. Cela družina se je zbrala pri nas, moji starši, moževi starši, sestra, njeni otroci, ki so se igrali z mojimi. Polna hiša, vonj po cimetu. Kot prizor iz filma, družinska sreča, veselje, utripajoče lučke, sproščujoči pogovori, darila pod smrekco. Jaz pa sem lahko samo ležala v postelji in si mislila, kako lepo bi jim bilo brez mene," pripoveduje Maja (pravo ime je znano uredništvu).
V Sloveniji je z depresijo leta 2019 živelo okoli 85.000 ljudi ali 4,3 odstotka Slovencev, razkrivajo podatki raziskave, povzete v mednarodnem poročilu Depression Scorecard (Ocena stanja na področju depresije).
Številka je danes zagotovo še višja, saj podatki druge slovenske raziskave razkrivajo, da je v času epidemije Covid-19 pojavnost depresije pri nas porasla kar za 23 odstotkov, tesnobnost pa za 26 odstotkov. Vzroka sta jasna: osamljenost in razpad osebnih socialnih stikov. Še več. "Zadnji podatki kažejo, da se je pričakovana življenjska doba moških v letu 2021, ko so bili ukrepi v preprečevanju okužb s korona virusom najstrožji, skrajšala kar za 3,4 leta," je povedal prim. Matija Cevc s klinike za žilne bolezni UKC Ljubljana in predsednik Društva za srce.
Za depresijo vsaj enkrat v življenju zboli vsak šesti človek, po drugih raziskavah še več. V tem trenutku se z depresijo sooča vsak dvajseti prebivalec Slovenije, mnogi brez ustrezne diagnoze in strokovne obravnave.
Skoraj vsak deseti na antidepresivih
Depresija je Majina 'bestička', kot jo sama med pogovorom večkrat poimenuje, že dobrih 25 let. Danes 41-mama dveh malih deklic se z depresijo bori že od srednje šole, za sabo ima nekaj poskusov samomora. "Ob rojstvu moje prve deklice sem si obljubila, da bom živela. Zanjo. Danes živim in se borim za njih, svojo družino. Izmenjujejo se obdobja hude in zmerne depresivno-anksiozne motnje, ki je nekako moja uradna diagnoza, so pa tudi obdobja, ko sem skoraj brez zdravil."
Maja kot 8 odstotkov Slovencev jemlje antidepresive, v času hudih stisk si pomaga s pomirjevali.
"V letu 2021 ni bilo posebnih odstopanj v trendih porabe psihotropnih zdravil. Poraba antidepresivov in antipsihotikov narašča, anksiolitikov in hipnotikov že vrst leto polagoma upada, antidementivov pa stagnira oziroma le minimalno narašča,"
prakso predpisovanja zdravil za zdravljenje duševnih motenj povzema vodja oddelka za zdravila pri ZZZS prim. mag. Jurij Fürst.
Podatki Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (NIJZ) kažejo, da največji delež antidepresivov uživajo ženske in starejši od 65 let. Antidepresivi sicer spadajo v skupino zdravil, ki je na drugem mestu zdravil, ki jih zdravniki najpogosteje predpisujejo. Povprečna vrednost na recept je lansko leto znašala slabih 20 evrov. "Moji antidepresivi so poceni, vsega skupaj nekaj evrov na škatlico. Precej ceneje kot terapija," pravi naša sogovornica.
"Ja, kar nekaj let je trajalo, da sem našla tiste prave bombončke za svojo glavo," Maja komentira izsledke evropskega poročila Economist Impact, da "le 40–60 odstotkov bolnikov z depresijo doseže remisijo po prvotnem zdravljenju z antidepresivi. To pa slabša kakovost življenja in lahko vpliva na več pridruženih bolezni, slabše delovanje v družbi, bolniške odsotnosti in dražjo obravnavo". Poročilo razkriva tudi, da je depresija razlog za do 50 % kroničnih bolniških odsotnosti.
Polovica ne poišče pomoči
"Bližnji seveda vedo za moje težave, ne pa, na primer, delodajalec." Ko je imela daljša obdobja bolniške, celo dobro leto, se je zlagala, da ima raka, to pa ni edina diagnoza pod katero je skrila depresijo in anksioznost.
"Ja, sram me je," je iskrena Maja.
Stigma je po izsledkih največje raziskave o zdravstveni pismenosti o duševnem zdravju pri nas najpogostejši razlog, da posamezniki v primeru duševnih stisk ne poiščejo ustrezne pomoči. Podatki so skrb vzbujajoči: skoraj polovica oseb, ki doživlja težave v duševnem zdravju, nikoli ne poišče pomoči.
Po podatkih raziskave je o simptomih depresije poročalo 13,4 odstotka udeležencev (11,1 % moških in 15,7 % žensk), o simptomih anksioznih motenj pa 9,4 odstotka udeležencev (7,0 % moških in 11,8 % žensk). Dejavniki, ki nakazujejo, da bo oseba manj verjetno poiskala pomoč so: moški spol, nižja izobrazba, pretekla izkušnja s težavami v duševnem zdravju, zaradi katere niso poiskali strokovne pomoči.
Podobno so pokazali tudi rezultati ankete, ki smo jo med bralci Žurnala24 in Med.Over.Net izvedli na naših družbenih omrežjih.
- Trije od štirih bralcev so priznali, da so pod stresom, kot najbolj pogost vzrok pa navedli odnose, službo in šolo.
- Le vsak peti bralec (21 %) je zaradi stiske poiskal pomoč, in od teh le polovica pri strokovnjakih.
- Da je stigma stisk in duševnih motenj velika, razkriva tudi odgovor, da bi svojim bližnjim le polovica bralcev priznala, da si je poiskala pomoč.
"Ne gre le za (geografsko in finančno) težavo dostopnosti do strokovne pomoči, saj tudi ljudje, ki imajo na voljo vsa sredstva, da poiščejo pomoč, so opolnomočeni, imajo finančna sredstva, pa se za to ne odločijo," je konkreten vodja strokovne skupine za duševno zdravje na NIJZ, specialist javnega zdravja Matej Vinko.
Zdravstvena pismenost je, kot poudarja, ključna za aktivno sodelovanje posameznikov pri skrbi za lastno zdravje.
Prav zato so na novičarski in forumski platformi Med.Over.Net ob podpori partnerjev v okviru Meseca duševnega zdravja – Festival dobrega počutja intenzivno pripravljali ozaveščevalne in nasvetne vsebine na temo duševnega zdravja. Zbrane so na tej spletni strani. Na forumih pa lahko še vedno kadarkoli brezplačno postavite vprašanja moderatorjem.
Kako v duševnih stiskah do pomoči brez napotnice in stigme, pa si lahko preberete v tem članku.
Poiskati pomoč je odgovornost
Karitas ima v Sloveniji razvejano mrežo 400 organizacij in nekateri ljudje v stiski kljub lokalni dostopnosti še vedno težko pridejo po pomoč, priznava tudi Nina Stenko Primožič, sodelavka projekta eSOS - Spletna prepoznava socialnih stisk pri Slovenski karitas.
Posebno starejši ljudje težko poiščejo ali prosijo za pomoč, dodaja socialna pedagoginja. "Pogosto zaradi navad in prepričanj, s katerimi so odrasli in vrednot časov, v katerih so živeli. Starejši ljudje zelo radi pomagajo, pomoč pa težje sprejmejo, saj ocenjujejo, da jo morda kdo drug bolj nujno potrebuje. Tako je pri materialni pomoči v obliki hrane, obleke in pri plačilu položnic, kot pri času za osebni pogovor in svetovanje. Lahko bi rekli, da je uvidevnost in dati prednost drugemu skupna značilnost mnogih ljudi, ki bi v resnici pomoč najbolj potrebovali."
Kako nad stigmo? "Stigmo, povezano z duševnim zdravjem, bomo skupaj premagali, ko se bo večina zavedala, da je duševna stiska sestavni del življenja in da jo je, ali jo še bo, doživel prav vsak izmed nas."
"Poiskati pomoč v tem primeru ni znak šibkosti, ampak odgovornosti do sebe in svojih bližnjih,"
je jasna socialna pedagoginja Nina Stenko Primožič iz Slovenskega karitasa.
Maja je pomoč poiskala že v najstniških letih in od takrat je, pravi, "terapija stalnica kot moja depra." Mesečno na rednih kontrolah obiskuje svojo psihiatrinjo, že dobrih deset let pa samoplačniško obiskuje tudi psihoterapijo. "Psihiatri niti nimajo časa zate, vedno je polna čakalnica, pri meni gre bolj za izmenjava informacij, ali so potrebne korekcije pri odmerkih zdravil. Tisto pravo delo opravim na psihoterapiji. Imam srečo, da si jo lahko privoščim. Verjamem, da je državi lažje nameniti nekaj evrov za tablete kot nekaj sto evrov za terapijo, vendar je pogovor tisti, ki dolgoročneje rešuje stiske, tablete so za zdravljenje simptomov, s terapevtom pa delata na vzrokih."
Sonja Gerič Bevec, predsednica organizacije NACOA Slovenija, Društva za pomoč otrokom alkoholikov prav neurejeno področje psihoterapije pri nas vidi kot eno največjih preprek glede dostopa do prve pomoči v primeru duševnih stisk. "Srečujemo se s številnimi osebami, ki bi za lajšanje duševnih stisk potrebovale kontinuirano strokovno podporo – praviloma so odprte za psihoterapevtsko obravnavo, ki pa v Sloveniji ni urejena in posledično ni dovolj dostopna za slehernika." Zato si tudi oni želijo, da bi "Slovenija sledila primerom dobrih praks iz tujine in to področje uredila."
"Iskanje pomoči v stiski je že do neke mere detabuizirano, želimo pa si, da bi država bolj podpirala interdisciplinarne pristope v naslavljanju duševnih stisk in bi na ta način nudila osebam v stiski več možnosti obravnav. Verjamemo, da bi se tako več oseb odločilo, da poišče pomoč zase in se opolnomoči," sklene Gerič Bevčeva.