Združenje za dostojno starost Srebrna nit je v mesecu dni, odkar so začeli zbirati podpise podpore Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, uspelo zbrati 4000 evidentiranih podpisov. Za to, da bi njihov predlog zakona o samousmrtitvi in evtanaziji prišel v parlamentarno razpravo, potrebujejo še tisoč podpisov. Rok za zbiranje podpisov se zaključi 22. junija. 

Podpis podpore zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je mogoče oddati na več načinov, bodisi osebno na upravni enoti ali v krajevnem uradu, lahko pa ljudje predlog podprejo tudi elektronsko prek eUprave.

Izjema bolniki z akutnimi psihičnimi motnjami

Predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) določa stroge pogoje, pod katerimi bi bila sprejeta odločitev o prostovoljnem končanju življenja. To pravico dodeljuje pacientu, ki je sposoben odločati o sebi in doživlja neznosno trpljenje, ki ga ni mogoče lajšati ter glede njegove bolezni ni možnosti izboljšav. "Ta zakon ima kot pogoj fiziološko trpljenje, se pravi napredovano kronično bolezen brez videza izboljšanja, nikakor pa ne osebe, ki imajo kronične akutne psihične motnje. Izrecno je prepovedano nuditi taki osebi pomoč po tem zakonu," je ob predstavitvi zakona povedal eden od avtorjev zakona in član društva Srebrna nit Andrej Pleterski.

Starostna meja za uveljavljanje zakona je 18 let. Bolnik mora biti slovenski državljan ali imeti stalno prebivališče v Sloveniji in biti vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji. Pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je v celoti krita iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. 

Družinski zdravniki razbremenjeni odločitve o končanju življenja

Predlagatelji zakona so od objave prvega osnutka oktobra lani do zadnjega predloga vnesli številne spremembe, ki so nastale na podlagi pripomb in pomislekov zdravniških organizacij. "Kar nekaj postopkovnih določb, ki naj bi bolnike varovale pred zlorabami in napakami, je čisto odveč," je v intervjuju za naš medij dejal filozof Friderik Klampfer. Intervju lahko preberete tukaj.

Družinski zdravniki oziroma lečeči zdravniki tako sodelujejo pri postopku, niso pa tisti, ki odločajo o končanju življenja. To odločitev sprejme komisija, ki jo sestavljajo zdravniki, pravniki, humanisti in diplomirana medicinska sestra. Komisija bo skrbela za sprotni nadzor in celoten postopek, kar je še ena dodatna varovalka pred zlorabami. Drugi zakoni po svetu tega nimajo. Prav tako druge zakonodaje po svetu nimajo predpisane obvezne obravnave pri psihiatru.

Postopek uveljavljanja pravice do predčasnega končanja življenja se začne z napovedjo zahtevka pri lečečem zdravniku. Lečeči zdravnik na podlagi zdravstvene dokumentacije preveri, ali pacient izpolnjuje pogoje, ki jih določa zakon. Pacienta mora seznaniti s pričakovanim razvojem bolezni ter z vsemi možnostmi za lajšanje trpljenja.

Lečeči zdravnik lahko tudi uveljavlja ugovor vesti, pri tem pa mora zdravstveni zavod pacientu zagotoviti nadomestnega zdravnika. 

Vloga mora biti overjena pri notarju

Lečeči zdravnik mora pacienta spodbuditi, da se o svoji nameri pogovori s svojimi bližnjimi in preveriti, ali je pacient odločitev sprejel po lastni volji. S pacientom mora govoriti še enkrat, ne prej kot v treh in ne kasneje kot v štirinajstih dneh od trenutka, ko je napovedal oddajo vloge. Pacient lahko iz postopka odstopi kadar koli. 

Po izraženi volji pacienta in vlogi, ki mora biti overjana tudi pri notarju, bolnika pregleda še neodvisni zdravnik z vsaj desetimi leti kliničnih izkušenj, ki poda mnenje glede izpolnjevanja pogojev. Slovenski predlog zakona vključuje tudi psihiatra z vsaj deset let izkušenj, ki preuči, ali je pacient sposoben odločanja o sebi. 

Na podlagi mnenja lečečega zdravnika, neodvisnega zdravnika in psihiatra  mora Komisija za PPKŽ o pravici do predčasnega končanja življenja odločiti čimprej, ne kasneje kot v petnajstih dneh od prejema popolnega zahtevka iz osmega člena tega zakona. 

Samousmrtitev poteka doma

Samousmrtitev pacient izvede na domu, izjemoma v bolnišnici. "Ob koncu svojega življenja, ko trpeče umira, naredi samousmrtitev. Samo v resnično izjemnem primeru, da tega ne bi mogel izvesti, se lahko glede na njegovo predhodno voljo izvede evtanazija. V vseh drugih primerih pa naredi to pacient sam," pojasnjuje Pleterski. Izvedbo PPKŽ je treba izvesti najkasneje 15 dni po podaji pobude, pravi zakon. 

Lečeči zdravnik s pacientom določi datum, uro in kraj izvedbe samousmrtitve. Pacient zbere enega od možnih načinov vnosa smrtonosne učinkovine v telo. Recept za smrtonosno tekočino predpiše član Komisije za PPKŽ, ki je zdravnik, lečeči zdravnik ali zdravstveni delavec jo prevzame v lekarni. Pred izvedbo PPKŽ mora diplomirana medicinska sestra ali lečeči zdravnik še enkrat vprašati pacienta, če pri odločitvi vztraja. Če ne, se postopek ustavi, če da, bolnik prejme smrtonosno tekočino, ki jo zaužije, v primeru evtanazije pa mu jo injicirajo v veno. 

Leta 2019 je bila med zdravniki družinske medicine izvedena anketa, ki je pokazala, da pomoči pri končanju življenja nasprotuje 43 odstotkov zdravnikov. Iz raziskave Slovensko javno mnenje 2022 pa je razvidno, da je leta 2009 evtanazijo kot sprejemljivo ocenilo 60 odstotkov vprašanih, leta 2022 pa že 74 odstotkov ljudi.

Foto: Profimedia Bolnišnica

Pravico do samousmrtitve bi letno izkoristilo okoli 33 ljudi

Medtem ko ima zakon v javnosti precejšnjo podporo, mu zdravniške organizacije nasprotujejo. Popoldne bodo svoje mnenje predstavili na Zdravniški zbornici Slovenije.

Komisija za medicinsko etiko pa je zakon že soglasno zavrnila. "Odločitev obžalujemo. Zakon nikomur ničesar ne jemlje, nikogar ne ogroža, nikogar ne sili in po njegovem sprejetju bomo prav vsi na boljšem,"  pravijo pri Srebrni niti. "Zakon daje vsakemu državljanu pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, res pa je, da jo bo uporabila le manjšina državljanov," poudarjajo predlagatelji. Po njihovi oceni bi pravico do samousmrtitve z zaužitjem predpisne smrtonosne tekočine letno izkoristilo okoli 33 ljudi. 

KME poudarja, da zakon sili zdravnike v storitev, ki je v nasprotju s slovenskim kodeksom zdravniške etike. "Če bi šli v sosednjo Avstrijo, ne bi več ravnali v nasprotju z etiko svojega poklica, kajti tamkajšnji kodeks etike ne obsoja pomoči zdravnika pri prostovoljnem končanju življenja. Naj na kratko spomnimo, da današnji kodeksi etike v medicini postavljajo Hipokratova izhodišča v kontekst pravic pacientov, tega pa v središče zdravstvene obravnave, ne več zdravnika, kot je bilo razumeti v preteklosti," odgovarjajo predlagatelji.

Hipokratova prisega je bila najprej revidirana v okviru Ženevske deklaracije, ki jo je sprejela skupščina Svetovnega zdravniškega združenja leta 1948, sledilo je še več sprememb, da bi sledile realnosti življenja. Danes ni več govora o dolžnosti zdravnika, da ohranja življenje, temveč kodeksi medicinske etike opredelijo zdravnikovo dolžnost po največjem možnem spoštovanju človeškega življenja.

Pomisleki o zunanjih pritiskih

KME je izrazila tudi dvom, da se bodo bolniki za prekinitev življenja, četudi na videz svobodno, vselej odločali brez zunanjih vplivov ali pritiskov. Skrbi jih tudi za starejše, da bodo deležni pritiskov, naj življenje končajo.

"Tako zunanje prepričevanje še ne pomeni, da so odločitve nesvobodne. Odločanje o morebitnih izsiljenih odločitvah naj Komisija prepusti sodiščem, v skladu s svojo zavezo v stališču, da se bo vzdržala pravnih presoj. Nizozemska in belgijska sodišča doslej med nekaj deset tisočimi izvedenimi tovrstnimi postopki, še niso našla niti enega samega primera zlorabe tega instituta," pravijo pri Srebrni niti. 

"Vsi mi, ne le zdravniške organizacije se moramo soočiti z novo realnostjo, da del moči odločanja o življenju in njegovem koncu nosi tudi državljan, ki trpi zaradi neozdravljive bolezni in ne le zdravnik, ki močno oblikuje ta konec, ter religije, ki za trpljenje na zemlji obljubljajo raj v nebesih," poudarjajo predlagatelji zakona.

sergeja.hadner@styria-media.si