"Kot že sama beseda pove, je čustvena nedostopnost lastnost, kjer oseba ne daje dostopa do svojih čustev in ne kaže veliko povratnih informacij o sprejemanju čustev drugih," pravi.  Ugotavlja, da lahko zunanji opazovalec meni, da takšen človek sploh nima čustev, vendar ni tako, če govorimo o čustveni nedostopnosti.

Čustva po njenih navedbah so, ampak nekje globoko ukleščena v notranjosti človeka. Pri čustveni nedostopnosti velikokrat gre za povsem nezaveden proces, ki se je skozi čas zasidral v posamezniku kot vzorec delovanja, ki zajema številne obrambne mehanizme, kako se ubraniti neprijetnim čustvom. "Temelj čustvene nedostopnosti je igra med bližino in oddaljenostjo v odnosu. Nivo intimnosti je pri takšnih osebah okrnjen, saj je držanje distance vedno v ospredju," dodaja. 

Čutili smo pred besedami

Eva Kokol pojasnjuje, da so prav čustva tista, ki nas ponesejo v odnos. "Preden smo spregovorili besede, smo čutili. Kot otrok smo prepuščeni popolni odvisnosti od matere, ki samo preko naših čustvenih signalov lahko komunicira z nami, zmožnost empatije mame je ključnega pomena pri uglaševanju na potrebe tako nežnega in nemočnega bitja," opisuje. 

Že tukaj v tako zgodnji fazi se lahko po njenih izkušnjah zgodijo zametki čustvene ranjenosti, ki vodijo v zelo težko čustveno otopelost ali čustveno nedostopnost. To pa se zgodi ravno zaradi neuglašenosti matere na čustva otroka. Če pride do tega v tako zgodnjem obdobju, so posledice po njenih ugotovitvah zelo težke in globoko zasidrane v osebnost.

"V poznejših razvojnih fazah otroka je neodzivanje ali izničevanje čustev otroka tudi zelo težko in pušča trajne posledice, vendar je z zdravljenjem poglobljene psihoterapije bolje obvladljivo," pravi. 

Čutenje otrokovih čustev in reakcija na njih daje otroku občutek smiselnosti ob njihovem izražanju: "Stik v takšnem odnosu je poglobljen čustva potekajo dvosmerno, ko tega ni, se izgubi smisel izražanja čustev, saj otrokova čustva tako ali tako niso upoštevana."

Kasneje v življenju se vključi racionalni del posameznika, ki zna biti po njenih besedah vrhunsko analitičen. Lahko celo govori o čustvih, vendar je le malo v stiku z svojimi resničnimi čustvi. "Kadar naša čustva niso uslišana ali so zatrta, potolčena ali popolnoma neopažena, vodi to v hude rane, ki se kažejo kot čustvena zaprtost. Skozi nezavedne procese se čustven del posameznika začne skrivat v globine in se preplasti z različni tehnikami, kako ubežati pred svojimi čustvi," še pravi. 

Ob konfliktih zidove hitro zazidajo

Eva Kokol opozarja, da je to pojem, ki ga ne moremo kar pripeti določeni osebi, nivoji čustvene nedostopnosti so zelo različni in jo vrednotimo vedno skozi prizmo lastne emocionalne odprtosti. V svoji privatni praksi ji pacienti velikokrat govorijo o težavah s partnerjem, ki je čustveno nedostopen.

Foto: Shutterstock Prepiranje parov "Distancirana drža se najbolj zrcali ravno v partnerskem odnosu, ki bi moral biti najbolj intimen. Če si odnos pogledamo pobližje, nivo intimnosti nedvomno sovpada z grajenjem zaupanja. Čustveno ranjene osebe so tukaj zelo previdne, počasi gradijo zaupanje in spuščajo svoje zidove, ob konfliktih pa jih spet hitro zazidajo," opisuje. Dodaja, da lahko čustveno ranjena oseba v sebi nosi strahove pred ponovno izdajo in razvrednotenjem lastnih čustev, ter jih zato raje skriva.

"Skozi drugega spoznamo sebe, odnos nam vedno nudi spoznavanje sebe in možnost osebnega razvoja. Lahko se zgodi, da komaj v intimnem odnosu spoznate, da ste čustveno nedostopni," pravi Eva Kokol. 

Vstopiti v resnejši odnos zahteva po njenih navedbah veliko mero čustvene odprtosti. Če vam je ta proces bil zelo težak in ste kolebali med tem, ali spet pobegnete, ali ostanete, je to po njenih izkušnjah lahko znak, da je v vašem nezavednem veliko strahu pred bližino na čustveni ravni. Nek del vas si tega želi, drugi pa beži. Pri samskih je lahko tudi to razlog, da si ne upajo vezati, se čustveno odpreti in spet pokazati svojo čustveno ranljivost.

Potlačevanje čustev na dolgi rok lahko po njenih besedah povzroča veliko psihopatološke simptomatike, od depresije do paničnih motenj in izgorelosti. Ko so simptomi tako močni, je po njeni oceni res že skrajni čas, da se poišče pomoč v obliki psihoterapije. Opozarja, da so čustvene rane lahko tako močne, da je strah pred ponovno travmatizacijo prevelik, tukaj pa pomaga psihoterapija.

"Psihoterapija je zdravljenje z pogovorom, v tem procesu se ustvari poseben terapevtski odnos, ki je zdravilen, dober psihoterapevt je sočuten in končno brez vrednotenja sprejme vsa čustva, ki se skrivajo v pacientu, tako človek pridobi novo izkušnjo, kjer vidi da lahko zaupa in pokaže svoja čustva," dodaja. 

Čustvena nedostopnost pri partnerju

"Kaj storiti, če zaznavamo preveč čustvene nedostopnosti pri partnerju? Vedno je zanimivo vprašanje, kaj je preveč. Tukaj lahko vprašanje hitro obrnemo nase in se vprašamo, koliko pa smo mi čustveni dostopni," svetuje Eva Kokol. 

Pomembno se ji zdi, da vedno najprej zavestno soočimo sebe z enakim vprašanjem. V partnerstvu namreč poteka veliko projekcij, kar pomeni, da v drugega vnašamo lastnosti ali težave, ki so v bistvu naše in si jih nočemo priznati. "Čustvena odmaknjenost enega partnerja posledično vpliva tudi na drugega. In pogosto se zdi, da odgovornost vedno leži na partnerju," pravi.

Ko čutite, da je partner res zelo čustveno odmaknjen in ne samo pri vas, je to očitno njegov vzorec, po katerem živi: "Pogosto ljudje komaj po nekaj letih sploh dojamejo, da so za partnerja izbrali dokaj odmaknjenega, hladno delujočega človeka. Čustvena praznina se takrat začne večati in hitro pride do tega, da se od partnerja že skoraj na silo zahteva, da se odpre in začne kazati čustva."

To se lahko po njenih besedah spremeni v hud začaran krog, kjer eden od partnerjev kriči po bližini, drugi pa beži. Zahtevanje in vrtanje v partnerja naj se čustveno izrazi, je po njenih izkušnjah zelo napačen pristop. "Sprejemanje in prilagajanje je ključ do uspešnega partnerstva, to pomeni da vam ne preostane drugega, kot da sprejmete čustveno nedostopnost vašega dragega in mu s tem ponudite varen prostor, da je končno sprejet, takšen kot je," svetuje.

Z ustvarjanjem novega prostora sprejetosti in zaupanja, se bo zgodila sprememba. Ljubeč odnos, kjer ne zahtevate z vso silo zadovoljevanja vaših potreb, bo iz vašega ranjenega partnerja izvabila iskre čustev, ki se zagotovo skrivajo nekje v njem.

Otroci, ki se čustveno odmaknejo od staršev

"O enaki psihološki dinamiki lahko govorimo tudi pri otrocih, ki se čustveno odmaknejo od staršev. Očitno so nekje v odnosu prejeli občutek zaničevanja do svojih čustev ali pa na sploh neupoštevanje njihov čustev kot enakovrednih. Lahko pa zajema tudi posmehovanje iz čustev otroka," opozarja specializantka psihoanalitične psihoterapije.

To so namreč rane, zardi katerih se otrok začne počasi zapirati vase. Pomembno je, da to kot starš opazite in se vprašajte, kje se je zalomilo. Možno je tudi, da ste se vi čustveno odmaknili, otrok je namreč velikokrat zrcalo starša. "Vam je kot starš naporno, imate svoje težave, ki vam odvzemajo energijo, da bi se posvetili otroku. Ujeti ste v ritem življenja, da mu ne sledite več in tako posledično tudi otroku ne," opisuje Eva Kokol. Vse to so lahko po njenih besedah razlogi, zakaj se vi odmaknete, tako neopazno, da sploh niste ozavestili.

Foto: Profimedia Otrok pozimi

Stopiti izven svoji okvirjev popolnega starševstva je lahko po njenih izkušnjah zelo težko, toda vsi smo ljudje, ki delamo napake. Razlika je samo v tem, ali si jih dovolimo priznati in jih popraviti, ali živeti v zanikanju samo zato, da ohranimo lastno idealno podobo.

"V kolikor se vaš otrok odmika, ne silite vanj ponudite mu prostor, kjer se bo lahko čustveno izrazil, tako da bodo njegova čustva imela veljavo in bodo upoštevana. To ne pomeni, da mu vse dovolite, temveč da lahko vsa čustva izrazi na spoštljiv način," pojasnjuje. 

Čustven svet vsakega posameznika, je nekaj tako unikatnega, da ga povsem nikoli ne bomo mogli doumeti ali sploh začutiti. Občutek popolne čustvene zlitosti je iluzija, ki jo pričara zaljubljenost in simbiotična povezanost matere in otroka v prvih mesecih.

"Biti eno z nekom, ki ga ljubimo, ne more trajati večno. V fazi, kjer ni več zlitosti, ostaja samo en čustven stik, ki ga ohranjamo z izmenjavo čustev in z vpogledi v notranji čustven svet posameznika," pravi.