Prepričanje, da ima človek veliko slabše razvite vohalne (receptorske) celice od ostalih sesalcev, tudi od psa in podgane, je zmotno, so prepričani ameriški strokovnjaki: "Inferiornost človeka  v zvezi z živalmi kar se vonja tiče, je le mit iz 19. stoletja. Takrat je namreč veljalo prepričanje, da je človek razumno bitje, pri katerem um prevladuje voh, ki je izključno živalska lastnosti," je pojasnil profesor psihologije na ameriški univerzi Rutgers v New Jerseyju, John McGann. 

 Podobni drugim sesalcem

Vodja študije, ki temelji na nekaterih prejšnjih, je pojasnil, da je olfaktorni bulbus - organ, ki na eni strani združuje vohalne celice in na drugi strani vohalni živec, ki vodi do vohalnega dela velikih možganov -  pri človeku veliko bolj razvit od predvidevanj. Po njegovem vsebuje enako število nevronov in vohalne živcev, kot to velja za druge sesalce.

"Človek ima lahko sposobnost zaznavanja in razlikovanja vonjev, ki je povsem primerljiva s psi in podganami, ki sicer v živalskem svetu veljajo za živali z najbolj razvitim vohom," je dejal ameriški znanstvenik.

Zaznamo milijardo vonjev

McGann in njegovi kolegi, ki so sodelovali v raziskavi trdijo, da človek lahko zazna okoli milijardo različnih vonjev, kar je veliko več od navedb, ki jih najdemo v današnjih učbenikih. Te govorijo, da lahko človek razlikuje med med deset tisoč vonjavami.

Znanstvenik trdi, da je človeški vonj celo še bolj občutljiv do nekaterih vonjav in ob tem dodaja, da na primer psi bolje razlikujejo vonje urina, človeški vonj pa veliko prej zazna dobro vino.

Predsodki o omejitvah človeškega vonja segajo v čase raziskav francoskega nevrologa in antropologa iz 19. stoletja, Paul Broca. Po njegovem je za človekovo preživetje ključna inteligenca, in ne voh. Ta trditev je vplivala tudi avstrijskega psihoanalitika Sigmunda Freuda, ki je verjel, da so ljudje z oslabljenim čutom za vonj, veliko bolj dovzetni za duševne bolezni, opozarja McGann.

Obstaja teorija, ki jo znanstveniki podpirajo že leta in temelji na osnovi genetskih raziskav. Ugotovili so namreč, da imajo podgane in miši gene, ki delujejo na različnih senzorjev v možganih, ki jih sicer aktivirajo vonjave. Teorija govori, da ima človek samo štiristo takšnih senzorjev. 

McGann se ne strinja z navedbami, da večji ofaktorni bulbus, značilen za nekatere ostale sesalce, vpliva na boljše razlikovanje vonjev.

Ob tem je dodal, da sposobnost zaznave velikega števila različnih vonjev pomembno vpliva na človekovo vedenje, ob tem pa aktivira spomine in čustva, kar je zelo pomembno pri zdravljenju posttravmatske stresne motnje,

Izguba voha, ki se kaže s starostjo, pa je povezana s spominom in nevrološkimi boleznimi, kot sta Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, razkriva študija, katere rezultati so  objavljeni strokovni reviji Science.

dezurni@zurnal24.si