“Pri nekaterih dejavnostih v vodi se včasih kot posledica pojavi vnetje zunanjega sluhovoda in uhlja,” opozarjajo na Nacionalnem inštiruru za javno zdravje NIJZ. Po njihovih izkušnjah se zaradi aktivnosti v vodi vnetje najpogosteje pojavlja v poletnih mesecih, obolevanje pa ni povezano samo z uporabo vode.

Foto: Shutterstock kopališče, kopanje, poletje Pojasnjujejo, da so bolj ogroženi otroci, ker se dalj časa zadržujejo vodi, bolj nagnjene k vnetju so tudi osebe s prirojenimi napakami ušes, vnetji kože ter osebe s sladkorno boleznijo, drugimi motnjami presnove, levkopenijo. “Kopalci, plavalci, potapljači so bolj izpostavljeni okužbi zaradi pogostejše in daljše prisotnosti vode v ušesu, ki draži in zmehča kožo sluhovoda ter olajša vdor mikroorganizmov iz onesnažene vode,” pravijo. Prisotnost vode namreč zmanjša kislost kože v sluhovodu, ki sicer lokalno ščiti pred okužbo. Z vodo se tudi raztopi in izloči iz sluhovoda ušesno maslo, ki pomembno ščiti pred okužbo.

Dejavniki tveganja so po besedah strkovnjakov z NIJZ še poškodbe kože v sluhovodu, suha koža, ekcem, vstavljanje tujkov, visoka ali nizka temperatura v okolju.

Povzročitelji vnetja so po njihovih podatkih v polovici primerov Pseudomonas aeruginosa (50 odstotkov), v približno četrtini primerov Staphylococcus, pogosto pa tudi anaerobne in gram negativne bakterije, od glivic pa Aspergillus in Candida. 

Kako ga prepoznamo

“Glavni znaki vnetja so bolečina, srbenje, neprijetni občutek. Sluhovod je lahko otečen ali pordel, včasih je prisoten izcedek. V desetih odstotkih sta prizadeta oba sluhovoda,” opisujejo na NIJZ in dodajajo, da se bolezen ne prenaša z osebe na osebo.

Obisk kopališča svetujejo šele, ko se okužba pozdravi, običajno je to po štirih ali petih dneh. Preventivno moramo paziti, da v ušesu ni preveč masla, vendar odstranjevanje le tega ne sme biti grobo za vsako ceno. “Izogibati se je treba plavanju ali potapljanju v onesnaženih vodah. Po kopanju je treba na nežen način posušiti uho,” so zaključili.