Našo uspešno manekenko Jano Kotesko je že pri rosnih 26-ih letih presenetlila huda bolezen in ji zamajala tla pod nogami. Soočiti se je morala z agresivnim in napornim zdravljenjem, ob katerem ni obmirovala in je ves čas delala. Zaupala nam je, kako se je tedaj počutila in kaj ji je pomagalo, da je premagala težko bolezen. Kot ambasadorka kampanje Huawei "Ključ do uspeha je v tebi" pojasnjuje, da je v takšnih najbolj ključnih trenutkih v življenju treba vztrajati, za uspeh pa si najbolj pomemben ti sam.
Ko je Jana bolezen premagala, se je posvetila stiliranju in notranjemu oblikovanju, dela pa tudi kot prostovoljka v Europi Donni in ozavešča ženske o tej zahrbtni ter pogosti bolezni.
Če imate tudi vi življenjsko izkušnjo, ki vas je veliko naučila, in se tudi vi strinjate s trditvijo, da je ključ do uspeha v vas samih, delite svojo zgodbo. Naredite spremembo, zaupajte nam svojo pot do uspeha, za zgodbo boste tudi nagrajeni. Več o Huawei kampanji TUKAJ.
Sledila sem sebi in svoji želji
Jana, lahko bi rekli, da ste bili uspešni že v rani mladosti. Nase ste sprva opozorili kot vrhunski model znotraj in onkraj Slovenije. Kako se spominjate tistih časov?
Ne bi rekla, da sem bila zelo uspešna, sem le sledila sebi, svoji želji, da poskusim z delom kot model, ki je vse prej kot lahko. Konkurenca v tujini je močna in velikokrat tudi ne naletiš na najbolj prijazne osebe. 15 let nazaj sem delala samo kot model – doma in v tujini, s tem se je dalo dobro živeti, drugega študentskega dela skoraj nisem opravljala. Danes tega ni več. Če želiš uspeti kot model, moraš nujno v tujino, tudi honorarji niso več takšni, kot so bili.
Ste se počutili kot uspešna oseba ali si s tem niste belili glave? Kaj je pravzaprav za vas uspeh?
Uspeh je hecna stvar. Najprej imaš v glavi, da boš uspešen ... Na primer, če boš delal za znane blagovne znamke, veliko potoval in zaslužil … A to pomeni veliko odrekanja na drugih področjih, včasih zapravljanje časa, hladni odnosi, veliko si sam. Je to uspeh? Zame ne.
Danes je zame velik uspeh, če opravljaš delo, ki te veseli, si zdrav, imaš pristne odnose, greš vsako noč mirno spat in se zbudiš vesel, ker samo si.
Ko zdaj gledate nazaj – kaj vam je v tistih časih največkrat zamajalo tla pod nogami in v vas prebudilo dvome vase ali svoje delo. Kako ste se zvlekli iz kroga negativnih misli?
Vedno sem občutila velik stres, če sem morala javno nastopati. Ne toliko na modni pisti, problem je bil, ko sem morala kaj povedati. Obenem sem si to želela početi, tako da je bil to vedno nek “boj”. Življenje mi je skozi leta dalo veliko priložnosti nastopanja in to, da imam danes lahko predavanja tudi pred nekaj sto ljudi, zame predstavlja velik uspeh. Videti je kot da moraš kar skočiti v vodo in potem že splavaš, če delaš na tem (smeh).
Bolj hudo mi je bilo za bližnje
Pri 26-ih letih ste se morali soočiti tudi z rakom na prsih. Kako ste sprejeli novico o bolezni, kako ste se nanjo na začetku odzvali?
Seveda je bil velik šok, črna luknja nevednosti, v katero padaš in počasi iščeš biljke, na katere se oprimeš. Sčasoma jih je vedno več, za cel gozd in vidiš tudi luč na koncu tunela. Sicer sem novico sprejela brez pretirane drame, ker sem čisto mičkeno slutila. Najprej mi je bilo bolj hudo za bližnje, ker “jaz bom že”.
Ko sem - kar hitro - končala s padanjem v črno luknjo, sem si rekla: "Ok, zdaj imam ta projekt in nič drugega ni važno. Kako naprej?" Upoštevala sem napotke zdravnikov, jim popolnoma zaupala in verjela v svojo notranjo moč, ki je ključna. Ne obupati. Predstavljajte si deročo reko ... Jaz sem si že veselo mahala na drugi strani. Nisem se spraševala, ali me bo reka odnesla, ali je mrzla, ali so v njej kače ali bo strela udarila vmes ali, ali … cilj je bil jasen!
Kaj je bilo najhuje v času zdravljenja? Kako ste sprejeli izgubo las, terapije, slabosti ... Kako se tega spominjate zdaj?
Večini je izguba las najhujša, a zame je bila zelo pozitivna, odrešujoča. Baje je strašna tudi kemoterapija, a slabost je kot kakšen hujši “maček”. Tekočino, ki ubija temne celice, sem videla kot bleščečo energijo, polno ljubezni, ki daje mojemu telesu moč. Malo sem si pomagala z zgodbicami. Hecno, da mi je pri vsem tem še najhuje prenašati vse injekcije in pa dve narkozi. Ni bilo lahko, ni pa tudi nemogoče.
Kako je treba v takšnih težkih trenutkih razmišljati, kje iskati oporo? Kako pomemben si pri takšni izkušnji ti sam?
Sam si najbolj pomemben! To ti mora biti takrat jasno – prej ti po navadi ni. Ne sme te zebsti, jedla sem, kar mi je zadišalo, morala sem se počutiti udobno. Majhne stvari so pomembne. Tudi iz katerega kozarca bom pila, kakšne barve bom nosila. Malo sem se razvadila, nekaj tega držim še danes, kar je pravzaprav čisto fajn.
Tudi v času bolezni ste nadaljevali z delom. Zakaj se niste ustavili? Kako vam je to pomagalo?
Delala sem nekaj modnih revij z lasuljo, nastopala celo v filmu. Družila sem se z ljudmi, čeprav se moraš izogubati gneči, da se česa ne nalezeš, saj imaš zelo nizko odpornost zaradi kemoterapij.
Kupila sem si šivalni stroj, psa. Vse to pomaga, da se vendarle ves čas ne ukvarjaš samo sam s sabo, ampak se obkrožiš z aktivnostmi, ki ti dajejo veselje.
Po bolezni ste slavili še tretji velik uspeh, saj vas bolezen ni potolkla, ravno nasprotno. Lahko bi dejali, da ste postali še bolj uspešni, vsepovsod prisotni, aktivni na zares veliko področjih - brand manager, stilistka znanih oseb, set designerka, interior designerka, blogerka, model - tudi pri Europi Donni kot prostovoljka. Kako to, kje je vaš ključ do uspeha, do te neusahljive volje, do miselnosti, da na vsako prepreko gledate z žarom v očeh? Zdite se neustavljivi, kot da res ničesar v življenju ne zamudite in v slehernem trenutku predvsem uživate.
Hvala, kar dobro opazujete! Optimizem je bojda položen že v zibelko, tega imamo pri nas doma, na srečo, kar nekaj, kar nam je pomagalo v najtežjih trenutkih. Še en uspeh! Vse drugo se zgodi, življenje se zgodi in od nas, vsakega posameznika, je odvisno, kako gledamo na situacije, ki nas presenečajo; katero priložnost zagrabimo, da nam bo v izziv in nas popeljala naprej. Brez žara v očeh nas ni.
Vedno lahko najdemo nekaj, za kar je vredno živeti in kar v nas vzbudi strast, iskrico. Jaz sem jo našla v svojem delu, v ustvarjanju, tudi v pomoči drugim kot članica pri Europi Donni. Zamudim veliko, ampak zamudim meni nepomembne stvari, uživam pa in se veselim vsakega dne!
Ne želim, da se mi življenje odvija prehitro
Kaj vam je izkušnja z rakom dala? Kako gledate zdaj na življenje in kako na ostale vsakdanje probleme? Pa tudi kako sedaj planirate življenje in svojo prihodnost? Sploh to počnete ali se raje prepustite trenutku?
Izkušnja mi je dala vse, kar imam in kar sem danes in za to sem zelo hvaležna. Spoznala sem, da je vse, kar potrebujemo že v nas samih, da imamo neverjetno notranjo moč, moč misli. Dala mi je, kar mi leta šole niso. Malo se ti spremeni pogled, ker sedaj vse “probleme” – če ni ogroženo zdravje – jemljem bolj lahkotno, malenkosti me ne spravijo iz tira in opažam, da kmalu s takšnim načinom nalezeš tudi druge, kar je super!
Ne želim, da se mi življenje odvija prehitro, vzamem si čas zase, za prijatelje, za ustvarjanje, za dobro hrano. Rada pustim včeraj za sabo, sem tukaj in z jutrišnjim dnem se bom ukvarjala, ko pride. Zelo preprosto. Plane si naredim v glavi, spletem želje in tok dogodkov me vedno pripelje nekako do njih, nisem pa obsedena z načrtovanjem, redom. Če ti je namenjeno, se zgodi.
Glede na to, da se leto izteka in lepe želje dežujejo iz vseh smeri. Zdi se mi, da imate prav vi pod palcem zagotovo precej modrosti za naše bralce za lepše leto 2020?
Nerada modrujem, vse, kar vedno povem, je iz mojih lastnih izkušenj in spoznanj, če nekaj dobro deluje pri meni, rada delim naprej, ni pa nujno, da bo pri drugih delovalo isto. Odkar se zavedam, da je zdravje na prvem mestu, morda še prej ljubezen, ki ga lahko popravi, vedno želim vsem bližnjim le to. Nič materialnega nas ne more osrečiti tako, kot občutek, da smo zdravi in srečni s seboj, takšni, kot smo.
Tudi vi se lahko pridružite Jani in močni kampanji "Ključ do uspeha je v tebi". Zaupajte tudi ostalim, kaj vam daje moč, kaj je pravi uspeh in kako ga lahko dosežemo. Bodite del Huawei zgodbe. Več o kampanji in nagradi TUKAJ.
Preberite tudi navdihujoče zgodbe Tjaše Kokalj Jerala, Maje Štamol Droljc in Petra Prevca: