“Sodobna družba se je od narave in živali zelo oddaljila,” ugotavlja profesorica biologije in gospodinjstva, ki uči otroke v Osnovni šoli Domžale, Daša Sojer. Staršem svetuje, naj otrokom omogočijo čim več stika z živalmi in naravo ter jih ne omejujejo pri spoznavanju sveta okoli sebe.

“Bojazen, da bo otrok dobil kakšno bolezen, če bo prijel žival ali da se mu bo karkoli zgodilo, je večinoma odveč,” pravi in meni, da starši svojih predsodkov do živali ne bi smeli prenašati na otroke.

Večinoma jih imajo radi 

Daša Sojer omogoča učencem stik z živalmi predvsem pri interesnih dejavnostih, za učence predmetne stopnje izvaja med drugim tudi krožek o konjih. Otroke z domačimi živalmi seznanja pri izbirnem predmetu kmetijstvo, naravoslovnih dnevih in tako dalje.

“Učencem so v tem obdobju zagotovo ena najljubših živali konji, zato ga pri krožku o konjih celostno spoznavamo. Teoretično in praktično, kjer imajo učenci neposreden stik s konjem in tudi možnost jahanja,” opisuje. Pri drugih vsebinah učencem nudi stik tudi z manj atraktivnimi in nepriljubljenimi živalmi, kjer se le da, pa izhaja iz konkretnih primerov. “Tako v šolo prinašam različne živali, od majhnih žuželk do dvoživk, kač ali pa učence vodim na oglede živali, ki jih v šolo ne morem prinesti,” opisuje.

Učiteljica opaža, da imajo otroci večinoma radi živali, to velja predvsem za najmlajše. Njih po njenih izkušnjah vse zanima, starejši pa živali dojemajo nekoliko drugače. “Mlajši z navdušenjem raziskujejo okolico, njih tudi lažje prepričaš, da primejo žival, ki se je sicer bojijo in potem še nekaj dni razlagajo o vtisih. Pri starejših je tega manj,” pojasnjuje.

Foto: Profimedia Otroci in piščančki

Nekaterim je stik neznan 

Seveda pa je odnos do živali odvisen od tega, katera žival je to. So otroci, ki se brez težav dotaknejo, tudi držijo v rokah skoraj vsako žival, večina pa je takšnih, ki so jim nekatere živali ljubše. Opaža, da je nekaterim otrokom stik z živaljo povsem neznan: “Določene predsodke prinesejo s seboj že od doma.” Po njenih izkušnjah je odnos odvisen tudi od tega, ali imajo v domačem okolju kakšno žival, ali imajo doma vrt, kjer pridejo v stik z deževnikom in drugimi živalmi, kakšen odnos imajo starši in podobno.

Nekaj doprinesejo učitelji, pa tudi vrstniki: “Če večina sošolcev prime kobilico, jo bo tudi otrok, ki se jo sicer boji.” K izkrivljenim podobam pa po njenih besedah pogosto pripomorejo tudi mediji.  Ugotavlja, da veliko otrok, predvsem v urbanih okoljih, danes nima rednih stikov z živalmi in naravo nasploh. “Da poznaš žival, ni dovolj, da si nekaj nekje prebral. Da otrok spoznava živali samo po televiziji ali v knjigah, to ni dovolj za pristen stik otroka z živaljo in poznavanje, četudi so to vrhunske dokumentarne oddaje ali enciklopedije,” pravi. 

To imamo v genih

Foto: Shutterstock mladiček “Razumljivo je, da so večini ljudem, ne zgolj otrokom, ljubše živali, ki so nam sorodstveno bližje, torej sesalci. Še najbolj tiste, ki so na videz prikupne, kamor zagotovo spadajo mladički,” pojasnjuje Daša Sojer. Pravi, da imamo to v genih: “Mladički vzbujajo posebna čustva in podzavestno želimo za prijetno nebogljeno bitje poskrbeti. Posledično bi jih otroci radi imeli doma.”

Ko otrokom pokaže mladega kunca, ga vsi z navdušenjem božajo. Do velikega odraslega kunca, pa nekateri že pristopijo z zadržkom. In ravno zato so po njenih besedah pritlikavi kunci, pritlikave kozice, pujski tako priljubljeni. Dodaja, da so pri otrocih priljubljeni tudi drugi manjši sesalci, majhni kužki, mačke pa po navedbah učencev niso najbolj priljubljene, ker lahko praskajo.

Obožujejo konje

Opaža, da je tudi konj ena izmed živali, ki učence zelo navdušuje in hkrati vzbuja veliko spoštovanje. “Je mogočna žival, ki je lahko tudi nevarna in tega se moramo pri delu jasno zavedati,” pravi in dodaja, da navdušenje nad konji pri starejših osnovnošolcih običajno kar traja, nekateri učenci delajo s konji več let. Konji so po njenih izkušnjah nekoliko bolj priljubljeni med dekleti.

“Tudi nad pticami so otroci navdušeni, predvsem prikupnimi ali karizmatičnimi. Ko pa sem z učenci prvič delala s kokošjo, sem bila zelo presenečena nad odzivom, saj jih kar nekaj v začetku ni hotelo niti pobožati kokoši,” pravi. Njej se je zdelo samoumevno, da bodo vsi otroci kokoš takoj vzeli v roke in jo bodo skupaj spoznavali. “Pa ni šlo tako zlahka, saj so se je nekateri resnično bali. Nekdo je celo rekel, da je podobna dinozavru,” se spominja.

Ko dela sedaj s kokošjo, se poslužuje podobnega pristopa, kot ko dela s kačo: “Ne kar takoj, ampak postopno ponudim žival v roke. Velik vtis zagotovo pusti kača, ki pa ni ravno priljubljena žival.”

Ni opazila negativnih odnosov do živali 

Pri svojem delu do sedaj ni opazila negativnih odnosov do živali. Zdi se ji, da smo tovrstna dejanja z osveščanjem v družbi precej reducirali. Opaža pa, da veliko otrok, predvsem  najstnikov, sploh nima odnosa do živali, ne dobrega ne slabega: “Živali jih enostavno ne zanimajo ali pa imajo izkrivljeno podobo o njih.”

Opaža, da so med otroci in odraslimi številni taki, ki se jim vsaka žival smili in ne bi mogli storiti žalega niti muhi. “Dobesedno, niti muhe ne morejo lastno ročno ubiti, čeprav ves čas leta okoli njih. Z ljubiteljstvom živali smo šli včasih že predaleč,” pravi. Pri svojih urah gospodinjstva opaža tudi, da ima kar nekaj učencev težavo prijeti in razrezati kos mesa.

anja.scuka@zurnal24.si