Rdeča nit Žurnalovega Festivala za ljubitelje živali, ki bo letos potekal v soboto, 10. junija, v primeru slabega vremena pa v soboto, 17. junija, med 15.00 in 21. 00 v Novi Gorici, je krepitev odgovornega in zdravega odnosa do živali. Nemalokrat se namreč zgodi, da ljudje do živali ne gojimo ustreznega odnosa, kar lahko vodi v katastrofalne posledice.
To se je zgodilo tudi s populacijo bobra v Sloveniji, ki je poldrugo stoletje pri nas veljal za izumrlega. Zadnji dokumenti, ki pričajo o bobru na naših tleh, so iz leta 1643 (okolica Vurberka) ter iz leta 1750, ko je grad Vurberk dobil izključno pravico do lova bobrov ob Dravi.
Prvič po izumrtju so bobra v Sloveniji zabeležili šele leta 1998, in sicer na Dolenjskem ob rečici Radulji, do koder je prišel iz Hrvaške. Danes je bober v Sloveniji razširjen v porečjih Mure, Drave, Krke, Save, Kolpe in Savinje. Po ocenah Zavoda RS za varstvo narave je bilo leta 2018 v Sloveniji med 500 in 1000 bobrov.
Bobra imenujemo tudi ekosistemski inženir. Velja za ključno vrsto sladkovodnih ekosistemov, saj s svojimi dejavnostmi, kot so načrtno glodanje in podiranje drevja, kopanje kanalov ter gradnja bobrišč in jezov, aktivno spreminja in obogati vodne in obvodne ekosisteme.
"Bober s kopanjem stranskih vodnih kanalov in gradnjo jezov tudi ustvarja in vzdržuje mokrišča, ki delujejo kot naravna čistilna naprava, blažilci suš in poplav ter ponor toplogrednega CO2. So pa tudi pomemben habitat za številne vrste. Mokrišča sicer spadajo med najbolj ogrožene ekosisteme, ravno bober pa nam jih lahko pomaga obnoviti. Z izgubo mokrišč namreč izgubljamo tudi številne koristi (imenujemo jih ekosistemske storitve), ki nam jih mokrišča lahko nudijo," razložijo na Inštitutu za ohranjanje naravne dediščine Lutra, ki se bo predstavilo tudi na Festivalu za ljubitelje živali.
Na njihovi stojnici si bodo lahko obiskovalci ogledali dermoplastičen preparat bobra, potipali bobrov kožuh, poduhali bobrovino (izloček bobrove žleze, ki je bil nekdaj izjemno iskana in cenjena snov v ljudski medicini) in si ogledali odtise, lobanjo ter iztrebke bobra. S pomočjo nazornih ilustracij in klepeta z biologom bodo lahko prav tako dobili vpogled v bobrov vsakdan, o koristih, ki jih bober prinaša, in o preventivnih ukrepih za zmanjševanje konfliktov z bobri.
"Zgodovina evrazijskega bobra (Castor fiber) velja za poučen primer nepremišljenega človekovega ravnanja z živalskimi vrstami, saj je izumrl zaradi prekomernega lova. V začetku 20. stoletja je v naravi živelo le še okrog 1300 evrazijskih bobrov, od tega okrog 700 v Evropi," razlagajo na Zavodu Lutra, ki od ustanovitve leta 1998 deluje na področju varstva narave in okolja. Vrsta, na katero so se pri svojih raziskovalno-razvojnih dejavnostih najbolj osredotočili, je evrazijska vidra (Lutra lutra), v zadnjem času se simbolni podobi zavoda – vidri – v čedalje večjem obsegu pridružuje evropski bober (Castor fiber). Gre za zavarovano vrsto glodavca, ki se po dveh stoletjih izginotja vrača v svoje zgodovinske habitate tudi v Sloveniji.
"Ljudje so ga lovili zaradi kožuha, mesa in bobrovine. To je izloček posebnih dišavnih žlez, s katerim bober markira svoj teritorij. Bobrovino so uporabljali v kozmetiki (parfumi), v medicini (za zdravljenje neplodnosti, histerije) in celo v prehrani kot aromo vanilije. Iz bobrovega krzna so izdelovali klobuke, ki so bili zaradi izjemne trpežnosti zelo cenjeni. Med drugimi je bil iz bobrovega krzna tudi znameniti Napoleonov klobuk,"
zavod Lutra
Na zavodu so opozorili, da se je, medtem ko bobra ni bilo, naravno okolje zelo spremenilo. Reke in njihova obrežja so se uklonila potrebam poselitev, kmetijstva in industrije; vodotoki so se spremenili v regulirane kanale brez obrežne zarasti, vse bolj neprijazne vsakršnemu življenju. Z izginjanjem iz narave pa se je bober izgubljal tudi iz zavesti ljudi. "Pozabili smo, kako sobivati z bobrom. Lahko bi rekli, da vsaj toliko kot izguba naravnega življenjskega prostora (habitata) bobru povzroča težave tudi izguba 'družbenega' habitata," pojasnjuejo.
Prav s tem namenom si sedaj prizadevajo izboljšati odnos javnosti do bobra, posebej med kmetovalci in lastniki zemljišč. V anketah, ki so jih izvedli leta 2021 in 2022, so ugotovili, da je bilo le 50 % vprašanih kmetovalcev mnenja, da bi ljudje morali dopuščati bobrove dejavnosti. "Lastniki zemljišč so zaradi posledic bobrovih dejavnosti tudi bolj zaskrbljeni od splošne javnosti, čeprav jih je med vprašanimi le 23 % poročalo, da je bober na njihovem zemljišču tudi dejansko prisoten," ugotovitve anket z nami delijo na zavodu. Kot možno rešitev na tem mestu navedejo finančno nadomestilo oziroma zamenjavo zemljišč, k čemur so bili v anketah naklonjeni tudi lastniki zemljišč.
Pojasnijo, da do škode zaradi dejavnosti bobra oziroma konflikta z njim pride predvsem zaradi človeškega posega v okolje: "Ljudje smo vodotoke skozi stoletja omejevali v toge, ozke in ravne struge, da bi si izborili kar največ prostora. In še danes, kljub Zakonu o vodah, ki v 14. členu določa, da je ob potokih treba pustiti 5 metrov, ob rekah pa 15-40 metrov priobalnega pasa, v praksi ljudje svoje obdelovalne površine in hiše najraje razširimo vse do roba brežine."
Bober je v vodi namreč precej spretnejši in hitrejši kot na kopnem, zato se nerad pretirano oddalji od vodotokov. "Če torej želimo svoj pridelek pred bobrom zaščititi, je prvi korak, da s svojimi obdelovalnimi površinami, kot so njive in sadovnjaki, ne silimo v priobalni pas, tik ob vodotoke. Pomembno je tudi, da ne odstranjujemo naravne obrežne zarasti ob vodotokih, tako da se bober pozimi lahko hrani. Prvi korak tako je, da začnemo spoštovati integriteto priobalnih pasov," so jasni na zavodu Lutra.
Poudarijo, da lahko nezaželene posledice bobrovih dejavnosti (lokalne poplave, hranjenje na poljščinah, podiranje dreves v urbanih območjih) nadzorujemo in se jim v večji meri izognemo z relativno cenovno ugodnimi in enostavnimi ukrepi. To po njihovih besedah potrjujejo številni primeri dobrih praks, ki so v tujini že dobro uveljavljeni. "Razumeti moramo, da je bober pri dobrem upravljanju z vodami naš zaveznik. Povrhu pa vse storitve opravi zastonj," sklenejo na zavodu.
Zal po 200 letih neko vrsto uvajati nazaj v ekosistem je kot bi zanesel invazivno vrsto. Ce nima hkrati naravnega …
V času juge jih je bilo kolikor češ .