Zlati šakal (Canis aureus) se že nekaj časa vztrajno širi po Evropi, zato je v stroko in med državne inštitucije po Evropi prinesel kar nekaj zmede, pojasnjuje docent na Biotehniški fakulteti in raziskovalec za prosto živeče vrste Miha Krofel.

Spraševali so se namreč, ali je treba šakale obravnavati kot invazivno tujerodno vrsto in jo iztrebiti, ali pa se jo naj zaščiti kot domorodno evropsko vrsto. Prav takšna vprašanja pa so bila predmet nove interdisciplinarne študije, ki je bila nedavno objavljena v znanstveni reviji Biodiversity and Conservation in pri kateri so sodelovali raziskovalci iz Norveške, Nizozemske in Slovenije.

Pri nas več kot 60 let

“Vrsta je bila več tisočletji omejena na obalna območja Sredozemlja in Črnega morja, v zadnjih desetletjih pa se je na hitro razširila proti severu in zahodu, tako da so šakali v zadnjih letih prišli že vse do Estonije in Švice,” pojasnjuje Krofel.

Poleg analize zakonodajnih vprašanj so raziskovalci v članku predstavili tudi do sedaj najnatančnejši pregled razširjenosti vrste v Evropi in Kavkazu. Rezultati so pokazali, da so bili šakali do danes zabeleženi že v 30 državah, med katerimi je tudi Slovenija.

“Pri nas se šakali pojavljajo že več kot 60 let, največ podatkov pa je bilo zbanih v okolici Ljubljane, predvsem na Ljubljanskem barju,” pojasnjuje. Po njegovih besedah so bili prvi šakali v Sloveniji zabeleženi v zimi iz leta 1952 v leto 1953, ko so jih videli po šest skupaj, tri pa nato tudi odstrelili.

Dodaja, da imamo tudi v Sloveniji zabeležene družine z mladiči. “V prihodnosti pričakujemo, da se bo šakal še dalje širil po Evropi. Tudi pri nas se zna pojaviti še marsikje, kjer ga do danes nismo zabeležili, predvsem po nižinah in kjer ni stalno prisotnih tropov volkov,” pravi.

Ne pričakuje pa, da bi se pri nas žačeli pojavljati v takšnih gostotah, kot je to značilno za nekatere države po Balkanu. Pojasnjuje, da dosedanje raziskave kažejo, da se velike gostote šakalov pojavljajo predvsem tam, kjer je na voljo obilica hrane človeškega izvora, predvsem klavniških odpadkov. “Tega pa je pri nas precej manj, kot na primer v Srbiji ali na Hrvaškem,” je zaključil.

Foto: Profimedia Zlati šakal, Canis aureus Razširil se je sam 

“Širjenje šakala v Evropi se razlikuje od sprememb razširjenosti velikih zveri, kot so volkovi. Slednji se namreč danes vračajo na mnoga območja po Evropi, kjer so bili nekoč že prisotni, vendar jih je človek v preteklosti tam iztrebil,” pravi Krofel. Dodaja, da se je medtem šakal začel pojavljati na območjih, kjer te vrste prej nikoli ni bilo. 

Tujerodna ali invazivna pa je lahko samo tista vrsta, ki jo je na novo območje zanesel človek. Takšnih primerov med živalmi pri nas najdemo kar nekaj, kot so rakunasti pes, nutrija, pižmovka, muflon, damjak, fazan in tako dalje. “Za razliko od teh vrst pa šakala ni razširil človek, ampak se je šakal razširil sam, po naravni poti, podobno kot nekatere druge vrste, ki so k nam prišle v zadnjih desetletjih in jih tukaj prej ni bilo,” pojasnjuje.

Zaradi tega šakala ne moremo obravnavati niti kot tujerodno, niti kot invazivno vrsto. Ker pa je šakal domorodna evropska vrsta, imajo države na tem območju določene omejitve pri upravljanju z njim, predvsem glede na Bernsko konvencijo in Habitatno direktivo.

Krofel pravi, da so omejitve sicer precej manjše kot na primer za upravljanje z velikimi zvermi, kljub temu pa morajo države članice izvajati reden in sistematičen monitoring, država pa nikakor ne sme iztrebiti vrste. Primer šakala pa je po mnenju vodilnega avtorja raziskave Aria Trouwborsta prenosljiv tudi na druge vrste.

anja.scuka@zurnal24.si