Kako pristopiti do psa, da nas bo dobro sprejel, kako naj se obnaša lastnik, ko si otrok želi pobožati njegovega psa? Težko je namreč reči "ne". Kako se obnašati, da bo stik prijeten? Katera so pravzaprav tista osnovna pravila pri ravnanju s psom, smo se pogovarjali z Jano Miklič iz Društva Tačke pomagačke.

Gospa Jana skupaj s svojim psom opravlja terapevtsko delo v različnih ustanovah, od vrtcev do osnovnih šol, do domov za upokojencev. To pomeni, da je kot vodnica terapevtskega psa za svoje delo tudi ustrezno strokovno usposobljena in tako še kako pozna svet pasje komunikacije.

S skrbno vodnico terapevtskega psa smo se pogovarjali na Festivalu za ljubitelje živali v Domžalah, kjer so člani tega prostovoljnega in humanitarnega društva predstavili svoje poslanstvo in seveda, svoje prijazne pse.

Veliko ljudi verjetno ne ve, kako se približati nepoznanemu psu in kako pomembno je to, kako se bo odvijalo srečanje. Nagli in nepremišljeni gibi predvidevam, da psu niso najbolj všeč?

Foto: Anže Petkovšek tačke pomagačke Psi niso vedno enako razpoloženi. Mi otrokom povemo, da se nikoli ne sme pristopiti k psu, ki je brez lastnika. Če je pes z lastnikom, ga najprej vprašamo, če ta pes sploh dovoli, da se pristopa k njemu. Za tem ga povprašamo, če je kaj, česar pes ne mara - nekateri na primer ne marajo, da se ga dotika po repu. Načeloma pa je tako, da se kužkov nikoli ne boža po glavi, to jim je zelo zoprno, kar za nekatere pasme še posebej velja. Mi otroke vedno učimo, da se pristopi s strani, tako, da ga božamo od vratu, v smeri rasti dlak, proti repu.

Pes na primer izgleda prijazen, deluje, da te je vesel, potem pa zarenči. Kaj je treba storiti v takšni situaciji?

Ko pes zarenči, je to opozorilni znak, da ga pustimo pri miru. So pa že drugi znaki, s katerimi kaže, da je v stresu, pa tega sploh ne zaznamo. To je zehanje, ki je nasploh prvi signal. Tak signal je tudi oblizovanje, pojavi se tudi - kot mi rečemo - klovnovsko obnašanje, ko se pes kar naenkrat začne vajati po tleh. Tudi če kar naenkrat veliko pije, je znak, da je nekaj narobe ali na primer, ko se praska. Temu vsemu mi pravimo miritveni signali, s katerimi hoče pes najprej sam sebe pomiriti. To so tisti znaki, ki jih ljudje spregledajo. To, da pokaže zobe in zarenči, je že opozorilni znak, tista stopnja, pri kateri zelo malo manjka do napada oziroma celo do ugriza.

 
Lastnikom psov se dogaja, da k njim pristopijo starši z otrokom, ki bi rad pobožal psa. Seveda vemo, da je naš pes prijazen, vendar, nikoli ne veš. Kaj storiti v takšnem trenutku?

Svojega psa seveda moraš poznati, predvsem pa moraš poznati njegovo govorico. Zato lahko dovolimo, če imamo občutek, da našemu psu to paše. Otroku in seveda tudi staršu je treba razložiti, da ne pristopi od spredaj, da si pes otroka ne predstavlja kot grožnjo, da naj se ne sklanja nad njim, saj to psi vzamejo za grožnjo. Ko otrok stopi s strani, mi kot lastniki kužka opazujemo in ker ga poznamo, seveda hitro vidimo, da mu to ne odgovarja. Tako rečemo, glej, kuža se oblizuje, zato je bolje, da se umakneš. Samoumiritveni znak je tudi, če se kužek umika. Pomemben znak pa so tudi ušesa, ki jih da nazaj ali pa začne globoko dihat. In seveda rep - ko ga da med noge, nekaj ni v redu. Vsak lastnik psa bi moral te znake prepoznat. 

Tako kot človek, tudi pes potrebuje svoj osebni prostor.

Foto: Anže Petkovšek tačke pomagačke Seveda, psu je treba pustiti prostor - na eni strani naj bo odprto, da se lahko umakne. Tudi mi se v vrtcu ali pa v šoli, kjer je veliko otrok, postavimo tako, da ima pes vedno prostor. Skratka, ne smemo stati v kotu. Ko vidim, da se kuža skriva, da se umika, povem otrokom, da je dovolj božanja, naj se umaknejo. Z otroci v tem času preberemo knjigico, pes pa gre na svoj prostor, kjer ima mir. 

Kaj narediti kot lastnik, da ne bi prišlo do pretepla z drugim psom. Kaj vi storite v takšnem primeru?
To je sicer bolj vprašanje za kinologinjo, ki vam bi bolj strokovno odgovorila na to. Sicer pa jaz osebno vedno pazim - moj pes je namreč zelo miroljuben in nežen. Če vidim, da se približuje pes z dvignjenim repom, psa potisnem za sabo, da se pri meni počuti varnega. Kot opažam, se moj pes, ko vidi kakšnega psa, ki se ga boji, kar sam postavi za mano. Pri meni torej to najbolj deluje. Foto: Anže Petkovšek tačke pomagačke
Kako otroke in druge, katerim so terapije namenjene, pripravite do tega, da se ne bojijo psov?

Prvo pravilo je to, da nikoli ne silimo. Ko pridemo v nek razred, je prvo vprašanje, če se kdo psa boji. Če se ga, damo tega otroka malo vstran. Če pa otrok želi, ga navajamo postopoma. Za to obstajajo različne metode, kot je dajanje priboljškov - ko da otrok roko po mojo roko in skupaj ponudiva priboljšek. Če se otrok psa noče direktno dotakniti, poskusimo preko rokavice. Če pa otrok izrecno ne želi, pa nikoli ne silimo. Mogoče potem na tak način, da opazuje od daleč. Ko se počasi približa, ga vključimo v igrice, kjer ni direktnega kontakta s psom. Se pa res velikokrat zgodi, da je na koncu tak otrok precej bolj sproščen: Otroci namreč čutijo, da jih imajo psi radi.

Kako privadite psa, da zdrži vso to božanje...

Največ je na tem, da pes takšen je. To je najbolj pomembno, zato je pri našem društvu obstaja preizkus, ko psa najprej testira kinolog. Sicer se moj pes nikoli ne naveliča božanja. Res je, da postane utrujena, zato moramo mi terapevtski vodniki paziti, da psa ne preobremenimo. Ko je pes preutrujen, namreč ne bo več hotel biti terapevt, iti v šolo ali v ustanovo. Da to preprečimo, imamo maksimalno dve terapevtski uri na teden, pa še ta terapevtska ura traja petinštirideset minut in nič več. Po tej uri sledi sprostitev, vedno gremo na sprehod, saj je treba paziti, da ni preveč. 

Ko pridemo do psa mu ponavadi ponudimo roko. Je kaj na tem, ali je samo nekakšen mit?

To je bolj mit, to ne velja več. Kužki zelo dobro vohajo, že na sto metrov daleč. Je pa res, da se mu na tak način nekoliko počasneje približamo, kar je dobro za tisti prvi kontakt. 

vanda.levstik@zurnal24.si