Igor Strnad in predstavnik srednjeazijskega ovčarja nas obsta obiskala tudi na našem Festivalu za ljubitelje živali, kjer boste lahko v živo spoznali njegovo močno in ponosno držo. Več o brezplačnem in dobrodelnem dogodku v spodnjem članku.
Pravi predstavniki te pasme imajo po njegovih izkušnjah zelo radi svojo družino in ji svojo naklonjenost zelo radi pokažejo. Do tujcev so zadržani in jih sprejmejo šele, ko sami ocenijo, da ja z njimi vse v redu.
"Otroke v družini imajo zelo radi in se dobro počutijo v njihovi družbi," pravi in dodaja, da v družini vedno najbolj poslušajo eno osebo. Ta je po navadi tista, ki z njimi največ dela, jih hrani, neguje in z njimi preživi največ časa ter ima jasno postavljena pravila.
Po njegovih besedah so ti psi zelo lojalni, pošteni in vdani svojemu gospodarju, enako pričakujejo tudi od njega. Pravi, da so po značaju zelo zaščitniški in včasih malo trmasti, če sami smatrajo, da je nekaj nepotrebno: "So tudi zelo samostojni in privrženi svoji družini, kar velikokrat pokažejo na zelo nežen in ponižen način. Ob pravilni vzgoji in ravnanju z njimi so zelo uravnoteženi, vedno pa pokažejo dostojanstvo in svoj ponos."
Bolje se počuti na podeželju
"Nikakor ni primeren za ljudi brez kinoloških izkušenj. Skrbnik srednjeazijskega ovčarja mora biti tudi dovolj fizično in psihično močan, da ga lahko ob vsaki fizični reakciji obvlada," opozarja Strnad.
Po njegovih izkušnjah potrebuje skrbnika, ki je z njimi v vsakodnevnem stiku in jim pokaže svojo ljubezen, ker je to nujno potrebno za njihovo normalno funkcioniranje in zdrav psihični razvoj: "So psi, ki ne sodijo v strnjene soseske in stanovanja, to ni njihovo naravno okolje, zato se bolje počutijo na podeželjih, kjer njihov karakter ne trpi zaradi prevelike urbanizacije."
Spremljali so nomadska plemena
Strnad opisuje, da je srednjeazijski ovčar zelo stara pasma. Nekatera izkopana arheološka okostja psov, ki so stara 3.500 let in več, naj bi pripadala ravno pasmi srednjeazijskega ovčarja. V jamah Iraka in Irana so bile najdene tudi slike na stenah, ki so jasno ponazarjale obliko srednjeazijskega ovčarja in tudi za njih domnevajo, da so stare od 3.000 do 4.000 let.
"To je bila namreč veja psov, ki je spremljala nomadska plemena, ki so s seboj vozila tudi živali, ki so predstavljale živo zalogo hrane, psi pa so le te čuvali pred plenilci in napadalci, ravno tako pa so varovali tudi ljudi in njihov tabor. Zaradi teh potreb, so morali biti srednjeazijski ovčarji neustrašni, lojalni, zvesti in samostojni, hkrati pa tudi skromni glede hranjenja in vzdržljivi, da so lahko premagovali razdalje in izpolnjevali čuvajsko službo," našteva.
Dodaja, da je danes zaradi upada živinoreje teh psov manj v službi pastirjev in se bolj uporabljajo kot dvoriščni čuvaji in družinski psi v družinah, ki želijo imeti doma dobrega psa čuvaja in zvestega spremljevalca na sprehodu.
V Slovenijo so prišli prvi predstavniki pasme leta 2002, še vedno pa nimamo velikega števila čistokrvnih psov, ki bi bili vpisanih v slovensko rodovno knjigo. Na spodnji fotografiji je njihova prva psičke Done Scher-Chan (27.10.2002-21.07.2015), ki je bila prva predstavnica te pasme vpisana v Slovensko rodovno knjigo.
Dostojanstveni psi
"Meni so všeč ravno zaradi njihovega značaja in ker se rad zadržujem v naravi, kjer se ti psi zelo lepo znajdejo in dihajo z njo. So dobri opazovalci z zelo razvitimi čutili za okolico in jim skoraj nič v naravi ne uide, poleg tega pa so sposobni premagovati, kljub svoji teži in velikosti, daljše razdalje," jih opisuje Strnad.
Dodaja, da so res dostojanstveni in ponosni psi ter zelo prilagodljivi vremenskim razmeram: "Doma nepopustljivi čuvaji, zunaj svojega teritorija, pa veliko bolj tolerantni."
Morebitne zdravstvene težave
Strnad pravi, da je pasma je močno podvržena displaziji kolkov in zaradi veličine, kot večina velikih pasem pa tudi zasuku želodca. "Pojavljajo se lahko tudi vedenjske težave, ki velikokrat izhajajo iz raznih borbenih prednikov, saj se ta pasma še vedno uporablja tudi za pasje borbe," opozarja.
Srednjeazijski ovčar je po njegovih besedah pasma, ki dolgo dozoreva in je njihov razvoj končan šele po njihovem napolnjenem drugem letu in pol, do tretjega leta, "zato je potrebno biti pri odraščanju potrpežljiv in ga dvigovati s pravo mero gibanja in hrane, ki mora biti v mladosti bogata in raznolika, da se tako izpolnijo vsi pogoji za dober razvoj psa."
Nikoli na verigo
"V njihovem odraščanju je pomembno, da psa do desetega meseca ne preobremenjujemo z gibanjem, saj je v tem obdobju podvržena veliki rasti, hkrati pa tudi teži," pravi.
Ko odrastejo, imajo po njegovih izkušnjah radi sprehode in ob predpostavki, da so zdravi, zlahka premagujejo tudi občasne daljše razdalje desetih kilometrov. "V kolikor imajo na voljo večje ograjeno dvorišče, pa načeloma sami poskrbijo za zadostno gibanje že s tem, ko nadzorujejo svoje dvorišče," pojasnjuje in dodaja, da niso primerni psi za na verigo ali za daljše bivanje v pasjem boksu, ker jih to pogosto dela nervozne in popadljive pse.
Glede nege so po njegovih besedah nezahtevni in slovijo po zelo dobrem kožuhu, ki ga načeloma sami vzdržujejo in nimajo neprijetnega vonja. Skrb je potrebno posvetiti le ob menjavi letno-zimske dlake, ki pa tudi ne dela večjih preglavic, glede na to, da je to pasma, ki ima srednje dolgo dlako.
Postala je "modna" pasma
"Pasma je zadnje čase postala zelo »modna«, kar je pripeljalo do tega, da so se pojavili vzreditelji, ki so bolj gledali na prodajo, kot pa kvaliteto vzreje. Pred nakupom mladiča srednjeazijskega ovčarja se je potrebno pozanimati o resnosti vzreditelja in izkušnjah, ki jih ima ta s to pasmo," opozarja.
Dodaja, da boste med odraščanjem srednjeazijskega ovčarja zagotovo potrebovali kakšno pomoč ali nasvet, ki pa vam ga lahko da le vzreditelj z dolgoletnimi izkušnjami in prakso, ki to počne s srcem in ponosom. Ob tem dodaja, da konec tega leta ali v začetku leta 2019 načrtujejo novo leglo že preizkušene kombinacije staršev, saj imajo dom atako samca kot samico.
anja.scuka@zurnal24.si