V petek 23. marca pripravlja Zavod PET v Novi Gorici testiranje skrbnikov in njihovih psov. Na testiranja se lahko prijavite na elektronski naslov: info@zavod-pet.si. V ta namen smo se pogovorili z vodnico Alenko Gorjan, ki nas bo obiskala tudi na Festivalu za ljubitelje živali.
Kakšen človek je primeren za terapevtski par?
Vodnik mora biti zdrav, spoštovati mora ljudi in živali. Imeti mora smisel za delo z ljudmi in psi. To pomeni, da se rad pogovarja, ima rad ljudi in otroke, je samostojen, discipliniran, odgovoren, iznajdljiv, potrpežljiv, dobro mora znati opazovati. Hkrati mora dobro poznati svojega psa. Prav tako se mora biti pripravljen stalno dodatno izobraževati. Biti mora biti dobre volje in pripravljen pomagati drugim, jim podariti svoj prosti čas.
Kaj pa pri kužkih?
Pasma psa ni važna. Pomembno je, da je pes socializiran, vzgojen, prijaznega značaja, zdrav in negovan. Nikakor pa ne sme biti agresiven. Psi v našem zavodu so različnih pasem, vključeni so tudi psi mešanci, nekateri so posvojeni iz zavetišč za živali. Vsi psi so dvakrat letno veterinarsko pregledani in pridobijo veterinarsko spričevalo.
Nekatere pasme so bolj zadržanega značaja in jim stik z ljudmi ne pomeni veliko. Vendar tega ne gre posploševati na vse predstavnike pasme, saj se kdaj med njimi najdejo izjeme, ki so zelo primerne.
Zakaj se vi kot vodnica terapevtskega psa ukvarjate s tem?
Všeč mi je, da lahko na drugačen način sodelujem z mojim psom, saj je tukaj v ospredju sodelovanje, tako med mano in psom kot med psom in uporabnikom. To je zame čisto drugačen način dela kot pri pasjih športih, kjer vedno stremim za boljšo izvedbo vaje ali hitrostjo premagovanja ovir. Všeč mi je tudi druženje z različnimi skupinami ljudi in njihov nasmeh na obrazu, ko jih obišče Fjodor.
Vam je ostala v spominu kakšna posebna dogodivščina?
Na vsakem srečanju z uporabniki se zgodijo zelo srčne zgodbe, kdaj drobne, kdaj velike, nekatere zgodbe kot spodnja, pa potrebujejo več srečanj.
V času, ko se vse odvija zelo hitro in je daljše osredotočanje na eno delo redkost, je tudi branje in spremljanje prebranega težka naloga. S Fjodorjem sva obiskovala skupino petih otrok, ki so imeli težave z branjem in osredotočanjem na prebrano. Velikokrat so se na prvih urah težko umirili, zgodbi so težko sledili in jo obnovili. Svetovala sem jim, naj storijo kot Fjodor, ko jih posluša. Naj zaprejo oči, saj se Fjodor tako osredotoči na njihovo branje in tako so sedeli eden poleg drugega in miže poslušali zgodbo.
Na koncu ure so lahko povedali Fjodorju kaj jim je bilo všeč in po novem je bilo vsem všeč brati knjige.Na vsakem naslednjem srečanj so se pohvalili kaj vse so prebrali in obnove prebranih zgodb so bile vsak teden boljše.