Pisala se je pomlad 2011, ko sem v svojem prvem avtu domov pripeljala svojega prvega psa. Tako lep, zlato bele barve, popolne lise, čudovit smrček, vedno migetajoč repek, velike rjave oči in čudovito mehka ušesa. Labradorec od kremplja do smrčka.

Čohljala sem ga skoraj od jutra do večera, zgradili smo mu komfortno hiško z izolacijo, boljšo od večine slovenskih zgradb, v trgovini skrbno izbirali hrano in skrbeli za njegovo dobrobit. Timi pa je užival, resnično užival. Vedno bolj in bolj, nekega dne celo tako zelo, da se mi je strgal s povodca in šel v napad na srednjeazijskega ovčarja. To je bil tudi dan, ko sem poklicala na lokalno kinološko društvo in naju prijavila na tečaj male šole.

In sem ga napokala v prtljažnik, vzela povodec ter se odpeljala v Trbovlje. Ko sem parkirala, je skočil iz prtljažnika, komaj mi ga je uspelo pravočasno pripeti. Tri ure tečaja sva že zamudila, ampak sem pregovorila inštruktorico, da sva zelo zagnana, da bova nadoknadila vse in da z nama ne bo težav. No, na poligon sva od navdušenja skoraj priletela. Kdo bi si mislil, da 35 kilogramov s pospeškom tako z lahkoto za seboj vleče 50 kilogramov.

Začetek

Res sva začela zagnano, v minuti spoznala skoraj vse sošolce, se z enim skoraj zravsala in polulala pol poligona. Naj omenim, da je bil Timi star skoraj leto in pol, njegovi sošolci pa pretežno tri do štiri mesece. Postavila sva se v vrsto, po nekajkratnem prigovarjanju naj se usede, je svoja jajčka celo približal tlom.

Slišala sem nekaj krepkih od inštruktorice, kje imam priboljške in igračo. Ja kako naj jaz to vem. Prejšnji teden nisem niti vedela, da obstajajo kinološka društva. Sem se pa opravičila in vzela njene priboljške. Ko je Timi zavohal posebno salamo, se je usedel na prvo prigovarjanje. Celo ni več gledal za drugimi psi. Pokazal je, da se zna usesti, uleči in dati tačko. Ponosna do neba in nazaj. Ura se je zaključila, inštruktorica celo malo nasmejala, midva pa sva naredila še en krog po poligonu, da je vse robove dobro polulal in nato zadnja odšla.

Naslednjo uro je bilo podobno. Prihod sva malo dodelala, sem skrajšala povodec. Najin tretji obisk pa je moj zlati Timi ugotovil, da dobi priboljšek tudi, če se ne vsede takoj ob ukazu – pač, ko se usede. In je začel pogledovati k sošolcem. Mi smo se učili poleg, Timi je hodil ob meni, gledal pa Brino, simpatično zlato prinašalko. Med vajo poleg smo začeli učiti usedanje, Timi je hodil ob nogi, usedel pa se je s hrbtom proti moji nogi. Na najini levi je bila pač Brina.

Tečaj je potekal dvakrat tedensko, vsaj enkrat tedensko so mi med potjo domov pritekle solze. Najhujše so bile nedeljske ure, ob deveti uri zjutraj. Saj veste, v dvajsetih je nedelja namenjena počitku od zabavne sobote. Jaz sem pa vstajala ob šestih zjutraj, da sem psa dodobra sprehodila, ker je inštruktorica rekla, naj ga pred tečajem ''fejst zmatram''. Jaz sem bila ob devetih že napol mrtva, Timi pa me je po sveže pokošeni, še rosnati travi, vlekel čez pol poligona, ker je moral nujno prevohati mednožje sošolca. Imel je (pomoje ima še vedno) izreden občutek, kdaj je povodec dovolj ohlapen za ravno pravšnji zalet, da ga nisem mogla obdržati na mestu.

Se nadaljuje…

Katarina Kovačič je diplomirana biotehnologinja, ki se družinsko ukvarja s pridelavo in predelavo zelišč v Zeliščnem vrtu Cvetka. Timi pa je zeliščni kuža, ki vneto preizkusi vse zeliščne pripravke.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Žurnal24.si.