Kot bioresonančna terapevtka za male živali, se pogosto srečujem s strankami, ki nimajo poguma, da bi korenito spremenile prehrano svojega psa na bolje. Bojijo se nekaterih dezinformacij, ki se že leta širijo od ust do ust, vse od lastnikov ljubljenčkov, do vzrediteljev, uvoznikov hrane pa vse do veterinarjev.

Številni ovrženi miti so okrepljeni tudi z novejšimi znanstvenimi dognanji, saj nikoli v zgodovini druženja ljudi in psov, niso bili psi tako proučevani spremljevalci človeka, kot so v zadnjih letih. Novejša dognanja postavljajo na glavo številna "stara znanja in doktrine" v zvezi z vzgojo, psihologijo, zdravjem in nenazadnje prehrano psov. V nadaljevanju se bom zato dotaknila petih najpogostejših mitov, ki se navezujejo na prehrano naših hišnih volkov:

1. Mit: najboljša hrana nosi oznake "popolna in uravnotežena", "premium", "hipoalergena", "razvita s pomočjo veterinarjev" in podobno.  

Gre za enega najpogostejših mitov, ki je zgolj marketinški vzvod proizvajalcev hrane, ki se v poplavi ponudbe promovirajo z najrazličnejšimi trditvami, ki so navedene na embalaži. Kupci napak mislijo, da so ob nakupu "uravnotežene hrane" rešeni razmišljanja kaj, kako in koliko je potrebno hraniti pse. Povprečen lastnik psa bo namreč zaupal zagotovilom in se brez potrebnega znanja pravzaprav niti ne bo poglabljal v to iz kakšnih virov je hrana pridobljena in ali je razmerje med beljakovinami, maščobami in ogljikovimi hidrati sploh pravilno.

Na žalost je pri večini pasje hrane, ki jo najdemo na tržišču, ravno to največja težava. Proizvajalci zaradi zniževanja stroškov proizvodnje uporabljajo surovine slabe kvalitete in tudi tiste, ki zaradi različnih razlogov niso primerne za človeško prehrano. To so živila, ki so plesniva, infestirana z insekti ali kakorkoli drugače neprimerna.

Ne glede na to, kakšna zagotovila so napisana na embalaži, velja osnovno vodilo, da mora prvih pet sestavin izvirati iz živalskih virov. Na seznamu sestavin si te namreč sledijo padajoče glede na količino. Izrazi, ki jih najdemo na embalaži obsegajo meso, ki je v osnovi mišičje, ki ga lahko spremlja koža, mesna moka oziroma mesni obrok, ki pomeni dehidrirano mišičnino in drobovino živali ter stranski proizvodi mesa kot so drobovina, kosti, kljuni, kremplji, parklji, oči, dlaka, kosti, maščoba in kri.

Vse ostale sestavine in rastlinski viri navedeni med prvimi petimi sestavinami nakazujejo na to, da gre za hrano slabe kvalitete.

Pomembno pri kvalitetni hrani je tudi razmerje med beljakovinami, kjer velja splošno merilo, da morajo presegati 30 odstotkov, maščobe v kvalitetni hrani se gibljejo med 10 do 20 odstotnimi ogljikovi hidrati pa so izrednega pomena le v smislu prehranskih vlaknin in ne smejo presegati deset odstotkov saj v nasprotnem primeru lahko povzročajo težave s prebavo.

Žitarice kot so riž in pšenica ter škrobni viri (krompir) so v prehrani psov bolj iz razloga, da gre za poceni polnila, kot pa da imajo dejansko prehransko vrednost za pse, ki so mesojedi z opcijo vsejedega prehranjevanja. Kar pomeni, da mora njihova prehrana temeljiti na mesu, hkrati pa so do neke mere vseeno sposobni prebavljati tudi rastlinske vire. Prebava žitaric in škroba zahteva od pasjih prebavil veliko napora, zato so se s pojavim komercialne hrane pričele tudi pogoste prebavne težave naših kosmatincev.

Ste preverili, ali vaša hrana ustreza zgornjim merilom?

2. Mit: Menjava hrane pri psih je komplicirana in se mora izvajati postopoma 

Zdravi psi lahko v vsakem obroku jedo druga živila, pa ne bodo imeli težav. Podobno kot pri ljudeh je tudi pri psih prehranska pestrost tista, ki pokriva vse potrebe po hranilih. Le redki od nas si vsak dan natančno preračunajo, koliko makro- in mikronutrientov zaužijemo. Večina se nas drži načela, da s pestrostjo pokrivamo manjko hranil. Ne zaužijemo vsak dan vsega, ampak danes nekaj, jutri pa nekaj drugega in s tem pokrivamo svoje prehranske potrebe. Popolnoma enaka filozofija velja pri psih.

Foto: O. A. Psički Maje Napret

Novejše študije kažejo, da pusta in vedno enaka hrana pri psih dolgoročno povzroča tudi sindrom razdražljivega črevesja in pogosta vnetja, napenjanja, driske ali zaprtja. Poleg tega pa si predstavljajte, da bi vi vsak dan za vsak obrok dobili popolnoma enako hrano. Sicer obogateno z dodanimi vitamini in minerali, pa vendar…

Postopna menjava hrane je potrebna kadar delamo menjavo med tipi hrane, na primer iz briketov na kuhano ali iz briketov na surovo, predvsem zato, da se prebavila prilagodijo na večjo potrebo po proizvodnji prebavnih encimov.

Pri psih, ki slabo reagirajo na spremembo proizvajalca ali okusa, imajo zelo verjetno zdravstvene težave ali pa je nova hrana slabe kvalitete oziroma neprimerne sestave.

Podobno kot pri lepo zvenečih oznakah, omenjenih pri mitu 1, gre tudi tu za marketinški konstrukt proizvajalcev hrane, ki jim je seveda v velikem interesu, da vaš pes ostane na "njihovi" hrani do konca življenja. Tako so nenazadnje dobili redno stranko za približno deset let.

3. Mit: Visokobeljakovinska hrana obremenjuje ledvice

Eden najtrdnejših mitov, ki izhaja iz nepravilne interpretacije študij iz 70. let prejšnjega stoletja in zavajanja koorporacij. Dejstva in novejše študije namreč kažejo, da so za pse, njihove ledvice in prebavni sistem resnično obremenilne beljakovine iz rastlinskih virov. V novejših formulah briketov pogosto najdemo velike količine grahovih, sojini, koruznih in drugih rastlinskih beljakovin.

Da psi izkoristijo rastlinske vire beljakovin, je njihov organizem podvržen stresu, ki se nenazadnje odraža tudi v težavah s prebavo, močno koncentriranim urinom v katerem se nahajajo kristali in nagnjenjem k vnetjem sečil in tudi drugih organskih sistemov. Pogosto poslušam o "premočni" hrani, ki naj bi povzročala te in one težave, ko z lastniki skupaj pregledamo seznam sestavin, zelo hitro pridemo do spoznanja, da je njihov pes očitno vegetarijanec, pa tega niso niti vedeli.

4. Mit: Surova hrana je za pse nevarna zaradi okužb z baketrijami, kot sta denimo Salmonella in E. Coli

Prebavila psov so precej drugačna od človeških. Med drugim je želodčna kislina pri psih precej bolj kisla kot pri ljudeh. Eden od razlogov za to je tudi, da s tem eliminirajo bakterije ki jih zaužijejo. Samo pomislite, kolikokrat vam je na sprehodu pes požrl nekaj, kar je bilo že tako zelo pokvarjeno, da je bilo neprepoznavno. Razen kakšne driske se jim ob tem po navadi ne zgodi nič hudega. Bakterije kot so Salmonella in E. Coli pri zdravih psih namreč izredno težko zaidejo iz prebavil v kri.

Poleg tega je prebavna cev pri psih dosti krajša, kar pomeni, da je tudi sama prebava hitrejša kot pri ljudeh. Zdrav pes se vsekakor ne bo okužil z običajnimi bakterijami iz mesa, vendar pa je pri pripravi surovih obrokov smiselno slediti higienskim merilom, ki jim sledimo, ko pripravljamo meso zase. Mesa nikoli ne zamrzujte ponovno, dobro operite pribor in posode po hranjenju in ne pozabite na umivanje rok!

5. Mit: Psi potrebujejo hrano, ki je primerna za njihovo starost in pasmo 

Ljudje so zelo striktni, kar se tiče teh oznak. Mladiček nikakor ne sme jesti hrane za odrasle pse! Če boste pozorni na sestavine in analizno sestavo, potem kaj kmalu ugotovite, da sestava mogoče odstopa za kakšne tri odstotke kar se tiče beljakovin. Običajno pa ima hrana za mladičke kakšen odstotek beljakovin več, za seniorje pa kakšen odstotek manj. Če gre za rastlinske vire beljakovin, smo že ugotovili, da tako ali tako ni važno, ker niso primerni za pse. Če gre za živalske vire, potem super, ampak žal je le temu le redko tako.

Potem imamo še hrano, ki je "prilagojena" posameznim pasmam. Proizvajalci so jo namreč prilagodili glede na to, h kakšnim zdravstvenim težavam so nagnjene določene pasme. Vendar pa to vseeno ne pomeni, da vaš pes ne bo zbolel, ali da gre za kakorkoli bolj zdravo ali bolj primerno hrano.

Prehrano psa je potrebno prilagoditi glede na njegovo postavo in telesno dejavnost. Seveda potrebuje mladiček več hrane kot odrasel pes, in doječa samica potrebuje še več hrane kot breja. Starčkom se energijske potrebe na starost zmanjšajo. In psi, ki so leni, ne potrebujejo toliko hrane kot tisti, ki so divjaki. To pomeni, da moramo hrano primerno odmerjati in paziti, da je pes čim bližje idealni teži.

Debeli psi v nasprotju s splošnim prepričanjem niso srečni, temveč nesrečni in nezdravi.

In ko smo že ravno pri njih, tudi diete za pretežke pse so nekaj podobnega kot dietne pijače za ljudi. Od njih ni še nihče shujšal. Če je pes predebel, ga morate hraniti manj. To ni njegov problem, temveč vaš. Sploh, če klonite pod vsakim prosečim pogledom.

Kot pri mitu 1 in 2 gre pri "prilagojenih" dietah zopet za marketinško potezo proizvajalcev, ki so z uvedbo najrazličnejših posebnih diet pridobili precej širši prostor na prodajnih policah. Več prostora na policah, pomeni večji tržni delež. Vaš pes je po pomembnosti pri tem žal na zadnjem mestu.

Vse zgornje mite lahko seveda navzkrižno preverite na spletu. Verjamem, da jih boste našli še več, še posebej, če boste iskali po tujih virih. Sama imam dve zdravi psici, ki sta hranjeni z mesom in občasno dodano zelenjavo ter sadjem, jajci ter mlečnimi izdelki. Ena je stara tri leta in druga šest mesecev. Obrokov že dolgo ne preračunavam, ampak delam po občutku, tako kot sestavljam prehrano za človeške člane naše družine. Nenazadnje pa o receptu za uspeh pričajo tudi moje številne stranke, katerih psi so hranjeni naravno in pestro.

Prof. bio. Maja Napret šest let vodi svoj bioresenančni studio za male živali PetSanus.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Žurnal24.si.