“Pri štiriletnem sinčku sva z možem opazila, da slabše govori od vrstnikov in se počasneje vklopi v novo družbo. To naju ni preveč skrbelo, dokler nisva opazila, da se slabših govornih sposobnosti zaveda tudi sam,” se spominja mati Laura (pravo ime je znano uredništvu).

To je kazal s stiskami, zavračanjem stikov z novimi ljudmi. Hudo jima je bilo, ko je jokal v kotu, namesto da bi se igral s prijatelji. “Pika na i pa je bila, ko je doma deset dni jokal, ker ni želel imeti medvedka. Priznam, da ga tudi sama nisem razumela in nisem vedela, kaj je s tem medvedkom,” nam je povedala mati.

Zato je odšla k učiteljici v vrtec in ugotovila, da imajo plišastega medvedka, ki ga otroci čez vikend odnesejo domov. Vsak vikend so v vrtcu izžrebali otroka, ki je domov odnesel knjigico in medvedka, doma prebiral knjigico, medvedka pa nosil povsod s seboj. V ponedeljek so morali otroci pred celim razredom povedati obnovo knjige in kakšne dogodivščine so doživeli s plišastim medvedkom. “Ko sem se z učiteljico zmenila, da našemu Janu ne bo treba povedati obnove, je bil presrečen, to je bilo tako veselje. Kot bi se mu res kamen odvalil s prsi,” je povedala Laura.

Dodaja, da so se jima z možem na tej točki prižgale rdeče luči in zavedanje, da čakanje na logopeda in njun trud ne bo dovolj. Z delom društva Ambasadorji nasmeha so se seznanili preko vzgojiteljice v vrtcu. S sinovo vrtčevsko skupino je namreč izvajala dodaten program s psičko in vodnico, pri katerem je Jan vedno z veseljem sodeloval.

Po treh mesecih čisto drugače 

“Na naše povpraševanje oziroma klicu na pomoč se je pri Ambasadorjih nasmeha odzvala gospa Meta Štravs s svojimi živalicami,” se spominja Laura. Začelo se je z njunim prvim telefonskim pogovorom, pogovorili sta se o vseh težavah in se dogovorili za prvo srečanje v prostorih društva.

Na prvo srečanje je Meta pripeljala polže, bradato agamo, činčili, zajca, pujsa, mačka ... “Sin je bil tih in zadržan, vendar sta ga radovednost in Metin nevsiljiv ter sproščen pristop privabila k sodelovanju. Najbolj zanimiv mu je bil kuščar Trn in njegovo kosilo – črvi. Pa tudi sprehod s pujsom Albertom ni kar tako, še sploh, ker mu je Meta zaupala povodec,” opisuje.

Foto: Anja Ščuka 12. obletnica Ambasadorjev nasmeha Na nadaljnjih srečanjih so se spoznali tudi s petelinoma, pri Janu pa je kralj živali postal bradata agama Trn. “Srečanja so potekala na način, da smo se pogovarjali preko živali, se seznanjali z njihovimi potrebami in jih primerjali z našimi. Dajali smo jim navodila za delo ter nezavedno tudi sami poslušali in izvedli navodila, opazovali razpoloženje živali, jih božali, tipali in občutili hladno ali toplo kožo, mehko dlako ali trde ščetine, perje petelinov in polžjo slino ...” opisuje Laura. Tako je bil Jan nezavedno izpostavljen zanj neprijetnim položajem. 

Na prvih srečanjih se je po pripovedovanju Laure vsakokrat, ko je nova oseba vstopila v prostor, zaprl v "svojo lupino", na tretjem srečanju pa je s svojim soglasjem šel z Meto na predstavitev polžkov v novo okolje polno neznanih odraslih in otrok. Tam je sedel poleg Mete in celo povedal nekaj besed. “Sin je postopoma, vendar po moji oceni in proti mojim pričakovanjem zelo hitro zlezel iz svoje varne lupine, komunicirati je začel tako z Meto kot tudi z osebami, ki jih je videl prvič na naših srečanjih,” pravi mati.

Zdaj je povsem drug otrok

Zdaj je povsem drug otrok: “Izven naših srečanj govori neprestano, v trgovini sam pove, kaj želi, v lokalu sam naroči sok ali tortico, na izletih ali na igrišču sam naveže stik z vrstniki ... Doma pa veselo ugovarja in dopoveduje, zakaj je pravilno ravnanje takšno kot si je on zamislil in zakaj midva z možem ne razmišljava pravilno, ko mu kaj prepoveva.”

Laura pripoveduje, da ni več izpadov joka in vreščanja, brez da bi Jan povedal, kaj je narobe. Tudi v vrtec gre brez ustavljanja na vratih, z veseljem se odzove vabilom na rojstne dneve, ki potekajo v neznanih prostorih brez prisotnosti staršev. “Njegov govor je občasno še vedno nerazločen in za tujca težko razumljiv, vendar z možem naju ta del ne skrbi, saj bomo ta del popravili z vajami in logopedom, ki smo ga v tem času začeli obiskovati,” pravi mati. 

Ugotavlja, da je Jan s pomočjo terapije z živalmi pridobil na samostojnosti in samozavesti: “Iz piskajočega piščanca je postal petelinček.” Laura priznava, da ne more opisati vseh sprememb do katerih je pri Janu prišlo v približno treh mesecih in za katerega se je med drugimi potrebno zahvaliti tudi "živalskemu vrtu tete Mete".

Zaključila je kar s sinovimi besedami, ki najbolje ponazarjajo uspeh vseh vpletenih in njegovo zmago: "Mami, daj mi telefon, se bom sam dogovoril s teto Meto". 

Lahko jim pomagamo tudi mi

Člani društva Ambasadorji nasmeha so v letu 2016 redno obiskovali kar 40 slovenskih ustanov, redno je na obiske hodilo 22 delovnih parov, pri čemer se je živalski del para tudi menjal, vodnik pa ostal isti. 

Iz rednih obiskov so lani ustvarili vsaj tisoč prostovoljskih ur ob upoštevanju, da je v povprečju vsak par za pot potreboval eno uro, so opravili vsaj 2.000 ur. Poleg tega so imeli še 50 predstavitvenih obiskov na različnih lokacijah po Sloveniji. Na nekaterih je sodelovalo tudi več oseb ali pa delovnih parov, nekateri dogodki pa so trajali tudi več dni skupaj.

Foto: Anja Ščuka 12. obletnica Ambasadorjev nasmeha V letu 2016 je bilo opravljenih vsaj 320 ur na člana. V lanskem letu pa je skupno število opravljenih prostovoljskih ur skupaj z dogodki, predstavitvami, pripravo in seminarji okoli 10.000 ur.

“Akcijo zbiranja denarja preko SMS sporočil smo začeli, ker si želimo kvaliteto našega dela še izboljšati,” so nam pojasnili. Zbrane SMS namenitve bodo skupaj s partnersko organizacijo namenili za veterinarsko oskrboživali, nakup didaktičnega materiala za delo in druge splošno koristne namene.

Do sedaj so stroške veterinarske oskrbe in didaktičnega materiala krili člani sami. Se pa tekom časa ti stroški naberejo in so lahko zelo visoki.

Pomagajte jim s SMS sporočilom: na številko 1919 pošljite tekst sklad05 in s tem donirate pet evrov za društvo.