Foto: Osebni arhiv Gašper Berginc Barve kožuha pri psih so se izoblikovale skozi proces naravne in umetne selekcije. Z naravno selekcijo so se izoblikovale zaščitne barve, ki so omogočale zlitje z okoljem in tako boljše preživetje. Ko je v selekcijo posegel človek, pa so se izoblikovale številne nove barvne različice. Z nastankom različnih pasem so bili določeni standardi, ki pri večini pasem dovoljujejo le ozek nabor barv kožuha.

Nezaželene barve so bile z intenzivno selekcijo izkoreninjene oziroma se pojavljajo izjemno redko. Danes poznamo pasme, pri katerih se pojavlja le en barvni vzorec (npr. rottweiler) oziroma so specifične barvne različice izjemno redke (npr. črni nemški ovčarji). Pri labradorcih, borderskih ovčarjih in številnih drugih pasmah psov pa je prisotnih več barvnih različic. Z napredkom na področju genetike so bili razjasnjeni nekateri mehanizmi, ki nam omogočajo natančno načrtovanje vzreje in s tem vpliv na nastanek željenih barv kožuha. Pri tem je seveda zelo pomembno poznavanje mehanizma pigmentacije in genetskega ozadja za nastanek posameznih barv.

Mehanizem pigmentacije kožuha pri psih

Barva kožuha pri psih izvira iz specifičnih kožnih celic, ki proizvajajo pigment, odgovoren za barvo kože, dlak in oči. V primeru, da celice ne proizvajajo pigmenta, so omenjena področja nepigmentirana (bele dlake, rožnat smrček).

Foto: Profimedia Pes Pri psih, kot tudi večini drugih sesalcev, barvo dlake določata dva tipa pigmenta: črn pigment in pigment rumeno-rdeče barve. Vse barve, ki jih vidimo na pasjih kožuhih, so modifikacije teh dveh pigmentov. Njuno barvo, odtenek in razporeditev spreminjajo različni geni. Celicam določijo kateri pigment naj proizvajajo, oziroma naj pigmenta sploh ne proizvajajo (bela barva).

Geni lahko narekujejo tudi preklapljanje med produkcijo različnih pigmentov, kar ima za rezultat progasto dlako. Ker vemo, kateri geni in katere njihove različice so odgovorne za nastanek določenega barvnega vzorca kožuha, lahko z DNK testi, glede na genetski zapis staršev, predvidimo barvo kožuha pri potomcih. Za določanje barve kožuha pri psih je na voljo testiranje za šest osnovnih lokusov/genov.

Ključno vlogo v nastanku osnovne barve kožuha imajo geni na lokusih E, K in A. Geni na teh lokusih določajo ali bo v pigmentnih celicah prišlo do tvorbe rumeno-rdečega ali črnega pigmenta:

• Lokus E določi ali bodo celice proizvajale črn ali rumeno-rdeči pigment. V primeru, ko lokus E omogoča tvorbo črnega pigmenta je obarvanje kožuha odvisno od ostalih lokusov, medtem ko je v primeru tvorbe rumeno-rdečega pigmenta kožuh v rumeno-rdeči barvi (npr. labradorec, irski seter).
• Lokus K določa barvo kožuha le v primeru, ko lokus E omogoča tvorbo črnega pigmenta. Lokus K določa ali bo pes izražal barve določene z lokusom A. V primeru, da barve lokusa A niso izražene, določa ali bo kožuh enakomerno obarvan ali progast (npr. progast nemški bokser).
• Lokus A ali aguti je odgovoren za številne pogoste barvne vzorce pri psih (rumenorjava z ali brez črnih dlačnih konic – npr. škotski ovčar; volčje siva ali rjava- npr. nemški ovčar; črna z rjavo- npr. doberman; recesivna črna – npr. zelo redki črni nemški ovčar).

Osnovno barvo pigmenta spreminjajo geni na lokusih E^M, B in D:

• Lokus E^M je odgovoren za nastanek črne pigmentacije v področju gobca in ušes- imenujemo jo maska (npr. nemški ovčar).
• Lokus B povzroča spremembo osnovnega črnega pigmenta v čokoladno rjavo (npr. labradorci čokoladne barve).
• Lokus D je odgovoren za nastanek posvetljene barve kožuha. Črn pigment spremeni v moder (npr. weimaranec), rjavega pa v bež (npr. borderski ovčar).

Končna barva kožuha je tako odvisna od različnih kombinacij alelov na omenjenih lokusih.

Dr. Gašper Berginc, dr.vet.med. je vodja laboratorija EVG, ki je specializiran za analizo genetskih predispozicij za bolezni, specifičnih telesnih lastnosti in genetsko identifikacijo psov in mačk.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Žurnal24.si.