Bolezen povzroča virus Afriške prašičje kuge, ki spada med DNA viruse, v rod Asfivirus. Od časa okužbe, do pojava kliničnih znakov ponavadi preteče 3 – 15 dni, v akutni obliki le 3 – 4 dni.

Značilnosti bolezni

Gre za zelo nalezljivo bolezen, ki lahko prizadene prašiče (domače in divje) vseh kategorij in starosti. Klinični znaki niso specifični, vendar pa lahko na podlagi neobičajne visoke stopnje pogina med prašiči vseh kategorij posumimo na APK. Bolezen je podobna Klasični prašičji kugi (KPK). Pojavlja se v štirih oblikah:

•       perakutna,
•        akutna,
•        subakutna in
•        kronična

Pri perakutni in akutni obliki se lahko pojavijo naslednji klinični znaki:

•        nenaden pogin, brez očitnih znakov,
•        povišana telesna temperatura (40,5 - 42°C),
•        rdečina po koži – vršički ušes, repa, spodnjih delov okončin, deli prsi in trebuha,
•        zmanjšan apetit, apatičnost, cianoza, motnje v koordinaciji, ki se pojavijo v 24 – 48 urah pred poginom,
•        bruhanje, driska (včasih krvava) in izcedek iz oči
•        pogin v 6 – 13 dneh, včasih v 20 dneh,
•        abortusi in
•        smrtnost včasih 100% (pri domačih prašičih.

Za subakutno obliko je značilen milejši potek kot pri akutni obliki. Poginjajo predvsem mlajše živali. Do pogina ali ozdravitve  pride v 3 – 4 tednih. 

Za kronično obliko so značilne respiratorne težave in abortusi, smrtnost je nizka.

Razširjenost 

Bolezen se v glavnem pojavlja v Afriki, južno od Sahare. Razširila se je v Evropo, Rusijo, centralno in južno Ameriko ter Karibsko otočje.

Lastnosti virusa

Virus APK lahko v iztrebkih prašičev ostane aktiven 6 – 10 dni, v izdelkih iz prašičjega mesa nekaj mesecev in v zmrznjenem mesu tudi več let.

Virus lahko najdemo v:

•        krvi, tkivih in izločkih bolnih in poginulih živali,
•        živalih, ki so prebolele okužbo,
•        mehkih klopih iz rodu Ornitodoros (naravni gostitelj), ki so okuženi z virusom APK in
•        okolju. 

Prenos virusa

Možen je direkten prenos s kontaktom med bolno in zdravo živaljo ali indirekten prenos preko:

•        hranjenja na smetiščih, kjer se najde okuženo meso prašičev ali izdelki iz takšnega mesa (sendviči, klobase, itd.),
•        bioloških vektorjev (mehki klopi iz rodu Ornitodoros), ki so se hranili na okuženih prašičih in
•        kontaminirane opreme, vozil, objektov, obutve in obleke, itd.

Dovzetne vrste živali 

Med dovzetne vrste spadata domači prašič (Sus domesticus) in evropski divji prašič.

Po podatkih iz Centralnega registra prašičev, ki se vodi na UVHVVR, je v Sloveniji približno 275.000 domačih prašičev.

Po podatkih o odstrelu, ki je vsako leto večji, lahko sklepamo, da se povečuje tudi populacija divjih prašičev v Sloveniji. Čeprav lahko divji prašič dnevno prehodi več kilometrov, pa ga konfiguracija terena v Sloveniji omejuje pri premagovanju velikih razdalj (avtocestni križ, hribi in reke).

Na človeka se bolezen ne prenaša.  

Druge bolezni, ki so podobne APK 

Podobno sliko imajo:

•        klasična prašičja kuga (KPK),
•        prašičji reprodukcijski in respiratorni sindrom (PRRS),
•        rdečica,
•        salmoneloza,
•        pastereloza,
•        streptokokne infekcije,
•        leptospiroza,
•        zastrupitev s kumarinom in
•        cirkoviroze. 

Cepljenje proti APK

Zaenkrat cepivo ne obstaja. Najboljša ukrepa sta preventiva (ukrepi biološke varnosti in ustrezna higiena) in v primeru izbruha bolezni nadzor in predpisani ukrepi (prijavljanje, poročanje, izolacija in takojšnje pobijanje prašičev na okuženih gospodarstvih). Zdravljenja ni.

V primeru kliničnih znakov, značilnih za APK, je imetnik živali dolžan nemudoma obvestiti svojega veterinarja, ki bo ukrepal v skladu s predpisi. Poročanje o sumu je obvezno! 

V Sloveniji v skladu s programom, ki ga vsako leto pripravi UVHVVR in ga predpiše minister  pristojen za veterinarstvo, izvajamo aktivni in pasivni nadzor v populaciji domačih in divjih prašičev. APK spada med obvezno prijavljive bolezni.  

POMEMBNO!

• Preprečevanje je v primeru APK bistvenega pomena, saj zdravljena ni.
• Bolje, da se poroča o sumljivih primerih, ki se kasneje izkažejo za negativne, kot pa da sploh ne poročamo.

• Nujno je dosledno upoštevanje in izvajanje ukrepov biološke varnosti, predvsem:

1.    nakup živali iz preverjenih rej oziroma izolacija novo nabavljenih živali,
2.    razkuževalne bariere,
3.    dosledna uporaba zaščitne obutve in obleke,
4.    omejitev dostopa oseb na dvorišče oziroma v hleve s prašiči,
5.    večja pozornost glede zdravstvenega stanja živali in 
6.    pozornost lovcev, ki se udeležujejo lovskega turizma.

Vir: Zdravje živali. Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Dostopno prek:http://www.uvhvvr.gov.si/si/delovna_podrocja/zdravje_zivali/bolezni/ (16. november 2015)