Sodelujoči so se strinjali, da okoljska kriza vpliva na vsa področja našega življenja, zato se jo mora reševati celovito in na sistemski ravni. Kot je med razpravo, ki je poskušala osvetliti različne vidike aktivnega državljanstva za trajnostno Evropo, poudaril sodelavec v društvu za sonaraven razvoj Focus Luka Mofardin, so med najbolj vidnimi posledicami podnebne krize ekstremni vremenski pojavi. Pri Fokusu se zavzemajo, da se podnebne krize ne obravnava samo z naravoslovnega vidika, temveč da se upošteva tudi njene družbene posledice. Z odpravo neenakosti smo lahko namreč kot družba bolj odporni na podnebne spremembe, je ocenil Mofardin.
Ob tem je opozoril tudi na zgodovinsko pogojeno odgovornost razvitih zahodnih držav, da se odvežejo od uporabe fosilnih goriv, hkrati pa poskrbijo za to, da bi bile države globalnega juga, ki posledice podnebnih sprememb najbolj občutijo, nanje tudi bolj odporne.
Cilji EU ostajajo prenizki
Glede EU je dejal, da so njeni cilji glede zniževanja izpustov, obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti kljub napredku še vedno prenizki. Težavo pa predstavnik Focusa vidi tudi v močnih vplivih kapitala na evropske politične odločevalce in netrajnostnem političnem sistemu, ki temelji na porabi sicer omejenih materialnih virov. Prepričan je, da bi morala biti EU, namesto da zgolj sledi usmeritvam, ki jih zagovarjajo države globalnega severa, vključno z ZDA, ambicioznejša in podpirati spremembe trenutnega sistema. Če teh ne bo, bomo družbo težko spremenili v zeleno in okolju ter človeku prijazno, je poudaril.
Dejstvo, da so države globalnega severa večinske povzročiteljice podnebnih sprememb in emisij toplogrednih plinov, je izpostavila tudi članica gibanja Mladi za podnebno pravičnost Pia Zupančič. "Pravičen zeleni prehod bomo dosegli, ko bodo tisti, ki so zakrivili podnebno krizo, zanjo tudi plačali. Ta prehod se mora zgoditi na globalni, evropski, državni in lokalni ravni," je podčrtala in opozorila na večdimenzionalne posledice podnebne krize.
Ne samo podnebna, tudi socialna kriza
Kot je nanizala, podnebna kriza vpliva na vsa področja našega življenja. Ker poglablja socialne stiske delavskega razreda, pa jo vidi tudi kot socialno krizo. V luči tega si Mladi za podnebno pravičnost prizadevajo, da bi se kriza reševala na vseh področjih. "Rešitev ni samo odprava fosilnih goriv, ampak sprememba sistema, ki ni pravičen," je dodala Zupančič.
Oba govorca sta se strinjala, da bi lahko vladajoče politike v drugačne odločitve prisilila delavska oz. sindikalna moč, ki bi se morala okrepiti. Zgodovinsko gledano je trenutno delavski boj na najnižjem nivoju, posledično pa so neenakosti vedno večje, je opozoril Mofardin. "Graditi moramo širšo gibanje, se pogovarjati z delavci, da lahko bolje razumemo, česa si želi delavski razred," pa je eno od rešitev nakazala Zupančič.
Potrebni so sistemski ukrepi
Glede individualnega doprinosa k zeleni prihodnosti je predstavnica Mladih za podnebno pravičnost poudarila, da ima vsak posameznik na razpolago veliko možnosti za trajnostno vedenje. Učinki truda posameznikov pa ne morejo nadomestiti potrebnih večjih sistemskih sprememb. Večina ljudi nima privilegija biti trajnosten, takšno življenje je namreč dražje, zato so potrebni sistemski ukrepi, da bodo lahko vsi deli družbe, ki jih lahko naredimo trajnostne, tudi delovali, je opozorila Zupančič.
Da se ljudje ob pomanjkanju sistemskih rešitev zatekajo k iskanju odgovorov izven sistema, kar se odraža v zavračanju dognanj podnebne znanosti in zatekanju k teorijam zarot, pa je opozoril Mofardin.
Priti mora tudi do družbenih inovacij
Ob tem se je dotaknil tudi problematike tehnoloških inovacij, ki se predstavljajo kot edina in glavna rešitev za podnebne spremembe. V luči interesov, da bi se ohranilo fosilna goriva, se vlaga v tehnologije za zajem ogljika, ki pa so, kot je navedel, zelo nerazvite, kar pomeni, da se na njih "ne smemo preveč zanašati". Namesto teh "lažnih rešitev" moramo po njegovi oceni priti do družbenih inovacij, drugačnega sistema.
Kot lažen prikaz pozitivnega delovanja pa je Zupančič ocenila tudi izkupiček nedavnih letošnjih podnebnih pogajanj ZN v Dubaju. Cilji, kot so si jih zastavili politiki, so po njenem mnenju skoraj slabši, kot so bili prej, ne dovolj ambiciozni in ne sledijo vsebini pariškega sporazuma. Po besedah Mofardina pa takšni dogodki odražajo to, da ljudje ne moremo zares vplivati na dogovore politikov. Zaveza k prehodu od fosilnih goriv tako po njegovem mnenju ni drastična radikalna sprememba, kot se jo prikazuje v javnosti, ampak pomeni, da lahko fosilna goriva kurimo še naprej in da se moramo le počasi pomikati k njihovi opustitvi.