Resnično ves svet je spremljal reševanje 33 čilskih rudarjev iz rudnika San Jose. Občutki so bili za rudarje in prebivalce Čila nepopisni. To je lahko podobno veselju, ki preplavi človeka, ko zadene na loteriji, ocenjuje klinični psiholog Robert Masten z oddelka za psihologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani in pojasni: najprej občutijo evforijo, a kasneje večino to pahne v depresijo, krizo.
Na vprašanje, ali so se rudarji ob prihodu na površje zavedali, kako slavni so, Masten odgovarja: "Bolj ne kot ja. Druga slika je, ko to vidiš v živo in začutiš, kot pa, ko bereš časopis. Je pa še ena stvar: ali poznate kakšno ime teh rudarjev? Jaz ga ne. Oni so 'tisti rudarji'. Če bi koga srečal na cesti, ga ne bi prepoznal. Pri nas je slaven Anže Kopitar, ker je dober hokejist. Imen vseh naših nogometnih reprezentantov, ki so slavni kot ekipa, številni ne poznajo. Kadar je v igri tim, posameznik kasneje pride v ospredje."
Zdaj se zgodba šele začenja
Kot pravi, rudarji niso navajeni pozornosti in so manj vešči komuniciranja: "Mislim, da se zdaj šele zares začenja, kot nekakšen tretji del te zgodbe."
Na presenečenje vseh so rudarji 69 dni ujetništva pod zemljo prestali bolje od pričakovanj. "Zdaj pa se začenja novo, težko obdobje. Obstaja sicer manjša verjetnost razvoja resnih kliničnih patoloških oblik, a to lahko pride šele po treh, šestih mesecih. Po drugi strani so tu še druge težave: kako naprej glede službe, vsakdanjega ritma," pravi Masten in dodaja, da je odločitev glede vrnitve v rudnik odvisna od posameznika. Bolivijec je denimo kot rudar delal šele pet dni "in po mojem mnenju nima identifikacije s tem poklicem in načinom življenja. Tisti, ki so z dušo in telesom v tem, dvomim, da imajo v mislih kakšne alternative. Za njih je zelo možno, da bodo šli nazaj."
Rešila jih je informiranost o dogajanju
Precej negodovanja je bilo slišati zaradi sodelovanja s psihologom, na katerega nekateri niso pristajali. "V določenih okoljih je to tabu in predvidevam, da je tako tudi tam. Iz osebne izkušnje lahko povem, da je ponekod tako, saj sem več let delal v vojski. Imam kolege, ki delajo pri policiji, pri specialnih enotah. Tukaj vlada odpor in potrebujejo več let, da človeka sprejmejo ter mu kaj povejo o sebi. Drugič, tukaj je šlo za to, da so bili homogena skupina in so se dobro ujeli. Ko na primer alpinisti čakajo na vzpon, je prisoten nek ego – posameznik hoče izstopati. Vsaka taka stvar lahko sproži kliko, podskupinice, konflikte. Rudarji pa so bili zelo povezani. Ključnega pomena je bilo to, da so imeli informacije iz sveta. Najhujša je neinformiranost. Skupaj je bilo to tako močen dejavnik, da potrebe po psihologu očitno niso čutili."
Bo koga premamil denar?
Nekatere medijske hiše rudarjem za intervju ponujajo tudi 300 tisoč evrov. Pod zemljo so sicer sklenili, da nekaj časa na to temo ne bodo dajali izjav. Skupaj naj bi napisali knjigo o življenju pod zemljo in si razdelili dobiček od prodaje. Masten meni, da sicer obstaja tveganje, da bi kdo ta dogovor prekršil, a po vsej verjetnosti se to ne bo zgodilo. A če želijo kaj zaslužiti, bodo morali železo kovati, dokler je vroče: "Relativno kratek čas bo ta stvar še vroča, čez en mesec se o tem ne bo več govorilo."