''Dovolj imam takega življenja in ne želim si tako preživeti naslednjih 20 let. Ali sem vesel, da so mi zdravniki v Atenah rešili življenje? Ne, nisem,'' razmišlja Nicklinson. Živel je aktivno življenje, dokler ga ni pred petimi leti na poslovnem potovanju v Grčiji zadela kap. Od takrat naprej je paraliziran od vratu navzdol.

Izgubil vso voljo
Življenje zanj ni več znosno, želi si umreti. Zaradi svoje invalidnosti pa ne more storiti samomora. Želi si, da bi mu pomagala soproga, vendar pa noče, da bi jo zaradi tega obtožili umora. Razmišljal je že, da bi se izstradal do smrti, vendar je to opustil, saj bi trajalo več tednov, njegova družina pa bi trpela še bolj.

Soproga mu njegove želje po smrti ne zameri, pravi, da je izgubil zanimanje za vse stvari, le še poredko zapusti svojo sobo: ''Izgubil je zanimanje za življenje. In ne zamerim mu.''

Na višje sodišče je naslovil prošnjo, naj pojasnijo zakonodajo. Za zdaj odgovora še niso podali, v sporočilu so zapisali le, da obstajajo velike razlike med evtanazijo, umorom iz usmiljenja in samomorom s pomočjo.

Njegovi odvetniki trdijo, da gre za kršitev njegovih človekovih pravic, če se mu odreče pravica, da bi si vzel življenje, tako kot to lahko storijo neinvalidne osebe, pišejo spletne strani Sky News.

Stvari niso enoplastne
Nicklinsona podpira organizacija Dignity in dying (Dostojanstveno umiranje). Prepričani so, da ne bi smeli preganjati nekoga, ki zaradi sočutja pomaga umreti drugi osebi, ki trpi.

Predstavniki druge organizacije Care not killing (Skrb, ne ubijanje) pa so prepričani, da bi se starejši in onemogli čutili dolžne umreti, če bi spremenili zakone tako, da bi omogočali evtanazijo in samomor s pomočjo.