Božidar Vulović, eden izmed redkih preživelih zapornikov na Golem otoku, je za ameriško tiskovno agencijo AP dejal, da je odškodnina "bedna". Ob tem se spominja, kako so morali zaporniki vohuniti za drugimi zaporniki in jih pretepati. Redno pa so bili tepeni ne samo med prisilnim delom, ampak tudi med zajtrkom in večerjo.

Vulović je ob tem še dejal, da takrat nobena humanitarna organizacija, niti mednarodni Rdeči križ, ni obiskala zapornikov.

Da si takrat pristal tam, je bilo dovolj že, da si napisal kakšno knjigo z lahkotno vsebino, da si poslušal radio Moskva ali pa kaj dobrega povedal o Stalinu, se spominja Vulović. Tajna policija te je tako aretirala in odpeljala na otok trpljenja.

Na njem je takrat zaradi bolezni, izčrpanosti ali posledic mučenja umrlo okoli šeststo zapornikov vseh takratnih jugoslovanskih narodov.

Na tisoče ljudi je utrpelo velike psihične težave zaradi nečloveškega ravnanja paznikov, ki so od zapornikov zahtevali, da se za svoj obstanek borijo z drugimi sojetniki.

Grožnje s tožbo

Eden izmed bivših srbskih zapornikov že grozi, da bo zaradi mizerne odškodnine tožil vlado na sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.

Nekateri drugi pa bodo sprejeli ponujeno odškodnino, saj zaradi starosti pred sabo nimajo več veliko časa.

Srbske oblasti so se z veliko zamudo odločile, da bodo rehabilitirale žrtve Titovega komunističnega režima. Glede višine odškodnine pa so dejali, da so se pri tem zgledovali po Hrvaški.

A to je bilo pred desetimi leti, ko je bil denar veliko več vreden kot danes. Na Hrvaškem so sicer nekdanji zaporniki dobili za to poseben dodatek k pokojnini, Slovenija pa je leta 2003 nekdanjim zapornikom ponudila 6.300 evrov odškodnine za vsako leto zapora. Druge nekdanje države bivše Jugoslavije pa svojim državljanom še niso izplačale odškodnin.