V obleganem Mariupolu ostaja ujetih na tisoče civilistov, ki so že več tednov ujeti v grozljivih pogojih. V mestu ni elektrike, ogrevanja, tekoče vode, zmanjkuje hrane in zdravil. Več poskusov reševanja civilistov iz mesta se je izjalovilo. Tudi tisti, ki so uspeli pobegniti iz mesta, ne morejo pobegniti spominom na tamkajšnje dogajanje. 

Nadia Denysenko je skupaj s tremi otroki, starimi 14, 12 in 5 let, uspela po treh tednih pobegniti iz Mariupola. V mestu, ki ga ruske sile nepretrgoma napadajo, so živeli v mrzlem stanovanju brez oken, potem ko jih je uničil izstrelek, ki je eksplodiral v bližini. Hrane so imeli komaj kaj, prav tako vode. Spomnila se je trenutka, ko so prišli na varno območje, kjer so dobili ustekleničeno vodo. "Tako veseli smo bili, da smo dobili vodo, da smo jo v hipu spili," je povedala za BBC. 

"Pekel, preprosto pekel," je dneve po začetku napadov v Mariupolu opisala Nadia. Noči so preživljali v kleti, zbujali so se okrog 5. ure zjutraj, če so zaradi eksplozij sploh lahko zatisnili oči. "Nikoli nisi vedel, ali se boš naslednji dan še zbudil." 39-letna mati treh otrok je pred tem delala v eni od tamkajšnjih trgovin. "Vsak dan so nas obstreljevali. Sin me je ves čas spraševal, zakaj prihaja do eksplozij. Odgovarjala sem mu, naj ga nič ne skrbi, da je samo ognjemet," je povedala. 

Skupaj s sosedi so kuhinjo organizirali kar na ulici, saj je bilo tam pogosto topleje kot v stavbah. Zadnja dva dneva v Mariupolu niso imeli nič več hrane. "Ni pomagalo, če si imel denar, saj v mestu ni bilo več hrane," je pojasnila. 

Foto: Profimedia Ukrajina vojna otroci

Večkrat so poskušali pobegniti. V enem primeru so šli na mesto, kjer so se zbirali avtomobili, prepričani, da je tam evakuacijska točka, a so jih napadli. "Načrtno je bilo," je dejala. Nadia in njena družina so preživeli, ker jih je neki moški potisnil v bližnjo stavbo. "Ko smo jo zapuščali, smo naleteli na grozljiv prizor. Izstrelek je zadel avtomobil, s katerim je moški želel iz mesta odpeljati svojo družino. Ranjenega v glavo smo prenesli v klet, kjer mu je dekle, ki ni bila zdravnica, z navadno iglo in nitjo zašila rane. Ko smo prišli nazaj domov, me je najmlajši sin vprašal, zakaj nas hočejo ubiti," je dejala. "Kaj naj mu rečem? Ne vem, zakaj."

Sedemnajstega marca so končno uspeli pobegniti iz mesta v konvoju avtomobilov. Preko Manguša so šli proti Berdjanski in nato na avtobuse za Zaporožje. Na poti so morali čez več ruskih kontrolnih točk, ki so jih vzpostavili bodisi ruski vojaki bodisi proruski separatisti. Civiliste so pregledovali, še posebej telefone. Nadia je vedela, da se to lahko zgodi, zato je že pred odhodom izbrisala vse fotografije domačega mesta. Pot do Lvova je trajala pet dni. 

"Zdaj smo na varnem in lahko kupimo hrano, a moj sin še naprej skriva hrano, kruh, sladkarije. Skriva jo po različnih delih stanovanja, v katerem smo," je dejala. Ko ga je vprašala, čemu to dela, ji je odgovoril, "zato, da bomo jutri imeli kaj jesti". 
Nadia je prepričana, da si bodo otroci uspeli opomoči od grozot, ki so jim bili priča. Nekega dne, ko bo vojne konec, se želi vrniti v Mariupol. "Uničili so naše mesto. Ničesar ni več ... Mesto je cvetelo in se razvijalo. Bilo je popolno," je dejala. "Preprosto ne razumem, zakaj je do tega prišlo. Zakaj so to storili?"

dezurni@styria-media.si