"Trenutne razmere v Gazi so katastrofalne. Več kot 41.400 ljudi je umrlo, od tega 11.355 mladoletnih otrok. Gaza se sooča z zdravstveno krizo, praktično ne obstaja varno območje, ekonomija pa je povsem kolapsirala. Ne obsega niti šestino tiste pred začetkom vojne. In še takrat smo govorili o eni najsiromašnejših ekonomij," je za STA povedal Faris Kočan, raziskovalec na Centru za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, in dodal, da bodo potrebna desetletja, da bi Gazo obnovili do točke pred 7. oktobrom lani.

Prepričan je, da tudi po skoraj letu vojne ne obstaja močna politična volje ali pripravljenost držav, da bi zaostrile odnose z Izraelom, uvedle sankcije in dale jasno vedeti, da je vojna že davno prestopila rubikon dopustnega. "Zdi se torej, da se bo vojna zaključila v točki, ko se bo 'Izrael tako odločil'," je ocenil.

"Edini akter, ki ima vpliv na Izrael, so ZDA. A ta se vsaj do konca ameriških volitev ne bo odzval tako, kot bi si večji del mednarodne skupnosti želel. Če bi želeli končati vojno v Gazi in konflikt v regiji, bi morali uvesti močne sankcije zoper Izrael - podobne, kot jih je Zahod uvedel proti Rusiji," je poudaril.

Šele takrat bi bilo po njegovem mnenju moč pričakovati transformativne učinke od spodaj navzgor, ko bi izraelski državljani začeli neposredno čutiti posledice dejanj izraelskega vodstva in hkrati ponotranjili, da to, kar vodstvo počne, že nekaj časa ni več samoobramba. "Šele takrat bi verjetno lahko prišlo do večjih pritiskov 'izraelske ulice'," je dodal.

Foto: Epa Benjamin Netanjahu med govorom v Združenih narodih

Edini cilj Netanjahuja lastno politično preživetje

Cilje Izraela v vojni, zlasti cilj uničenja palestinskega islamističnega gibanja Hamas, Kočan vidi kot neuresničljive. "Tega se dobro zaveda izraelski premier Benjamin Netanjahu. Zdi se, da so se povsem pomešali njegovi osebni cilji z nacionalnimi cilji Izraela," je dejal.

Kot je pojasnil, se osebni cilji Netanjahuja z nadaljevanjem vojne v Gazi in širjenjem vojaških spopadov v Libanonu izpolnjujejo oziroma udejanjajo, saj je edini cilj izraelskega premierja lastno politično preživetje. "Konec vojne in širših spopadov namreč označuje tudi konec njegovega političnega udejstvovanja," je prepričan.

Nadaljevanje nasilja tudi poglablja sovražne odnose v regiji, predvsem pa poglablja radikalizacijo med ljudmi. "Če smo čisto plastični: vsaka smrt Hezbolovca ali Hamasovca vodi v nov krog radikalizacije in nastanka dveh Hamasovcev ali Hezbolovcev. In to tudi na račun dejstva, da govorimo o kolapsiranih državah oziroma entitetah brez prave perspektive za posameznike," je dodal.

Libanon v nemogočem položaju

Glede stopnjevanja nasilja med Izraelom in libanonskim proiranskim šiitskim gibanjem Hezbolah je medtem ocenil, da zaostrovanje razmer na Bližnjem vzhodu pomeni korak naprej k regionalni vojni.

"Libanon je primer propadle države. Libanonska valuta je denimo v letu 2022 izgubila 98 odstotkov svoje vrednosti, bančni sistem je kolapsiral, po nekaterih podatkih pa približno 80 odstotkov ljudi živi v revščini. Dejansko je oboroženo krilo Hezbolaha najmočnejša sila in v tem trenutku edina sila, ki je zmožna 'braniti' Libanon," je pojasnil.

Meni, da se je Libanon znašel v nemogočem položaju, ko je eksistencialno odvisen od Hezbolaha, ta pa je s strani Zahoda razumljen kot teroristična organizacija. "Tudi zato situacija močno spominja na Gazo," je še dejal.

Foto: Epa vodja Hezbolaha Hasan Nasrala

Uničevanje civilne infrastrukture, da bi ljudje obrnili hrbet militantom

Na primeru dogajanja v Libanonu je pojasnil, da Izrael koristi t. i. doktrino Dahija, ki predvideva uničevanje civilne infrastrukture do točke, ko bi civilno prebivalstvo obrnilo hrbet militantom. Spomnil je na besede Netanjahuja, da Hezbolah civiliste uporablja kot živi ščit. "V duhu tega gre argumentacija v smer, da bo poškodovana tudi civilna infrastruktura, saj so ljudje izrabljeni s strani Hezbolaha," je povedal.

Prav tako je prepričan, da se z nasiljem v regiji vračamo v obdobje med letoma 1981 in 2001, ko se je razvijala norma preventivne samoobrambe. Gre za širjenje argumenta iz neposredne grožnje na primere, kjer ima sovražnik sposobnost in namen izvesti napad. Kot primere preventivne samoobrambe je med drugim navedel napad ZDA na Libijo in napad na Afganistan po 11. septembru.

Teheran vse bližje neposredni vpletenosti v konflikt

Na vprašanje, ali bi zaostrovanje napetosti v regiji lahko v konflikt neposredno pritegnilo tudi Iran, pa je odgovoril, da se bo Teheran težko izognil neposrednemu vpletanju. Kot je pojasnil, vsako novo žarišče oziroma zaostrovanje razmer zoper iranske proksi milice vodi v to, da bo Teheran vse bližje neposredni vpletenosti v konflikt.

Vseeno je prepričan, da se bo Iran za zdaj še naprej posluževal vojskovanja prek svojih milic. "Iran je v fazi prenosa oblasti in s tem konsolidacije notranjega režima. Tudi zato potrebuje relativno stabilno zunanje okolje. Izraelsko politično in vojaško vodstvo pa se tega zaveda," je dodal.

dezurni@styria-media.si