Britanski The Guardian v članku podrobneje opisuje, kje vse se je skrival Ratko Mladić, preden so ga leta 2011 ujeli in predali haaškemu sodišču.

Skrivanje sta z leti zaznamovala tako vse ožji krog tistih, ki so ga podpirali, kot teror – s terorjem je zgradil kariero in z ustrahovanjem se mu je tudi uspelo tako dolgo skrivati, piše časnik.

Starši dobili pismo o umorih

Ustavno sodišče v Beogradu je razsodilo, da straši dveh ubitih vojakov niso bili deležni pravične obravnave. Smrti vojakov Dragana Jakovljevića in Dražena Milovanovića so leta 2004 razglasili za umor in samomor, pozneje pa je neodvisna preiskava pokazala, da sta bila oba ubita.

"Naša sinova sta bila ubita, ker sta videla Mladića ali pa njegove varnostne ekipe," je Janko Jakovljević dejal za The Guardian. Nekaj mesecev pozneje so dobili "od nekoga iz Mladićevega varovanja" pismo s podrobnostmi o umorih. Primer bi se kmalu lahko preselil na evropsko sodišče za človekove pravice.

Ustrahoval tudi družino

Za Mladića, krvnika osem tisoč moških in dečkov iz Srebrenice, skrivanje ni bil noben problem, dokler je bil na oblasti režim Slobodana Miloševića. Nekaj časa je bival v vojaški bazi v Stragarih blizu Kragujevca. Na voljo je imel deset osebnih stražarjev, voznika in kuharja. Pogosto se je sprehajal, igral šah, namizni tenis in hodil na lov.

Ko so se z izvolitvijo Zorana Đinđića začele demokratične spremembe, je skrivanje domnevnih vojnih zločincev postalo nelegalno. Premestili so ga v bazo Krčmar blizu Valjeva, ki je imela razvejan sistem podzemnih bunkerjev. Iz te baze so ga morali leta 2002 dobesedno odgnati; po akciji, ki je vključevala tudi helikopter, je bazo zapustil v konvoju vojaških vozil. 

Krog njegovih podpornikov je bil vse ožji. Leta 2005 je tako na primer prišel do svojega sorodnika Krste Jagdića; ko ga je spustil v hišo, mu je Maldić je s pištolo zagrozil, da bo ubil njegovega sina, če mu ne pomaga. Naslednje jutro je odšel k drugemu sorodniku v Malo Moštanico.

Maldićev beg se je končal v Lazarevem leta 2011.