Prava odločitev po napadih je bila panika. Preživela je večina tistih uslužbencev, ki so sledili nagonu in ne ustaljenim postopkom, ki niso čakali na novice, kaj se dogaja, ki so bežali, ne da bi se vrnili v pisarno po denarnico, ki niso upoštevali navodil, da je stavba varna.

Za okoli 1.400 ljudi, ki so delali v pisarnah v zgornjih 19 nadstropjih severnega stolpa WTC, ni bilo več izhoda, ko je med 94. in 98. nadstropje ob 8:46 zjutraj treščilo prvo letalo. Uslužbenci zgodnjih nadstropij južnega stolpa so takrat imeli možnost zbežati.

Zavlačevanje je zanje pomenilo smrt. Imeli so le nekaj več kot 16 minut časa, preden se je tudi v njihovo stolpnico zaletelo letalo. V tem kratkem časovnem obdobju se je moralo okoli dva tisoč ljudi odločiti, ali bodo bežali ali ostali. Seveda niso mogli vedeti, kaj jih čaka, a tisti, ki so odločitev, da bodo poskušali stavbo zapustiti, sprejeli hitro, so preživeli.

Okoli 1.400 ljudi iz zgornjih nadstropij južnega stolpa je po trku letala v sosednjo stavbo zbežalo, na poti proti izhodu se jim je uspelo prebiti pod 78. nadstropje, ko se je tudi vanj priletelo letalo. 600 ljudi je ostalo ujetih v vrhu stolpnice.

Pri časopisu USA Today so govorili z več kot 300 preživelimi in sorodniki žrtev, preučili so tlorise pisarn in stavbe, pregledali tisoče fotografij in se prebili skozi več tisoč strani dokumentacije o preiskavi dogodka ter ukrepih policije in gasilcev.

Seveda je ugotavljanje, kaj so razmišljali tisti, ki so v južnem stolpu umrli in zakaj niso ravnali drugače, zelo nehvaležno. A pri USA Today so na osnovi analiz ugotovili, da so v tistih nekaj več kot 16 minutah med prvim in drugim napadom ključno vlogo pri tem kdo je preživel in kdo ne igrali štirje dejavniki.

1. Pogled na ljudi, ki so v sosednji stolpnici skakali skozi okno

Vsi, ki so delali v pisarnah s pogledom na sosednjo stolpnico, so takoj po napadu videli, da so zadeve resne. Najprej sta se skozi okna pokazala ogenj in dim, kmalu nato so začeli s skoki skozi okna pred ognjem bežati ljudje. Ta šokantni pogled je mnoge pognal v beg.

2. Ljudje so preživeli oziroma umrl v skupinah

Če je nadrejeni zaposlenim ukazal, da se morajo umakniti, so ljudje večinoma preživeli. Če je šef ostal v pisarni, je bila večja verjetnost, da so z njim ostali tudi zaposleni. Tisti z višjim plačami, kot recimo borzni posredniki, so z odhodom odlašali. Rešilo se jih je veliko manj kot ostalih, manj plačanih uslužbencev. V napadu je umrlo tudi veliko direktorjev, ki so v ključnih trenutkih poskrbeli, da so lahko zaposleni prišli na varno.

3. Zaradi obvestila, da je stavba varna, umrlo več sto ljudi

Po tem, ko je v severni stolp treščilo letalo, so oblasti po zvočnikih zaposlene obveščale, da je južni stolp varen in da ni treba zapuščati delovnih mest. Veliko ljudi je bilo že na poti proti izhodu, se je po tem obvestilu vrnilo na delovna mesta. Le pet minut po zadnjem obvestilu, v času, ko je hitro dvigalo, v katero se je lahko nagnetlo več sto ljudi, naredilo dve poti do pritličja, je njihovo stolpnico zadelo letalo. V veliki večini ostalih primerov bi bilo najbrž obvestilo ljudem, naj ostanejo na svojih delovnih mestih, dober nasvet. Takrat žal to ni bilo tako.

4. Izkušnje z napadom na WTC leta 1993

Leta 1993 je v podzemni garaži WTC eksplodirala bomba. Umrlo je šest ljudi, tisoči uslužbencev pa so se več ur po stopnicah prebijali proti izhodu. Usodnega 11. septembra osem let kasneje so tisti, ki so bili v službi tudi ob napadu leta 1993, vedel, da morajo pohiteti proti izhodu. Veliko ostalih je z odhodom zavlačevalo.

Dejstvo je, da so morali ljudje, ujeti v stolpnici, odločitve, ki so pomenile življenje ali smrt, sprejeti odrezani od vseh komunikacijskih kanalov z zunanjim svetom. Ljudje, ki so dogajanje spremljali po TV, so o dogajanju vedeli veliko več. Veliko preživelih se še danes težko sooča z dejstvom, kako malo je ločilo njihovo usodo od usode tistih, ki jim ni uspelo pobegniti iz stavbe.