"Poveljnik kubanske revolucije je umrl nocoj ob 22.29," je sporočil predsednik Raul Castro pozno zvečer na kubanski televiziji in napovedal, da ga bodo kremirali danes. V državi bo nekaj dni veljalo žalovanje. Izjavo je končal z revolucionarnim sloganom "Proti zmagi, vedno!", poročajo tuje tiskovne agencije.

Fidel Castro je bil na čelu enopartijske komunistične Kube med letom 1959 in 2006. Njegovi podporniki trdijo, da je Kubo vrnil ljudem, nasprotniki pa ga obtožujejo zatiranja opozicije. Odkar je bratu predal oblast se je redko pojavljal v javnosti, nazadnje 13. avgusta ob praznovanju svojega 90. rojstnega dne.

Številni Kubanci brez FIdela niso nikoli živeli

Zaradi slabega zdravja se je zadnja leta v javnosti pojavljal le redko. Na kongresu kubanske komunistične partije aprila je pokazal, da že razmišlja o smrti. "Za vse nas pride čas," je takrat dejal, zaradi česar se je več partijskim delegatom orosilo oko.

Številni Kubanci brez Fidela niso nikoli živeli, izpostavlja nemška tiskovna agencija dpa. Na čelu Kube je bil med letom 1959 in 2006, dve leti kasneje pa je oblast predal svojemu mlajšemu bratu Raulu, ki je tudi sam vse kaj drugega kot mladenič - junija jih je dopolnil 85.

Castro se je v zgodovino zapisal kot človek, ki se je s svojim komunističnim režimom pred nosom ZDA zoperstavil desetim ameriškim predsednikom. Ob svojem 90. rojstnem dnevu se je letos spomnil na svoje težave z ZDA, ko je še bil vodja komunistične Kube. "Skoraj smejal sem se Machiavellijskim načrtom ameriških predsednikov," je zapisal v članku za časnik komunistične partije Granma.

Po podatkih kubanskih obveščevalnih agencij je med letoma 1959 in 2000 preživel 634 poskusov atentatov, med katerimi so bili številni naročeni s strani ameriških uradnikov.

Njegov brat Raul je sicer lani z ZDA obnovil odnose.

Fidel se je po uradnih podatkih rodil 13. avgusta 1926 v mestu Biran na vzhodu Kube kot nezakonski otrok španskemu priseljencu, ki je postal uspešen kmetovalec, in njegovi služkinji. Šolo je obiskoval skupaj z otroki kmečkega porekla, tako da je bil že v rani mladosti priča hudi revščini, v kateri je živela večina Kubancev.

Študiral je pravo v Havani, kjer se je kaj hitro vključil v univerzitetno politično življenje. Po diplomi je odprl odvetniško pisarno, čeprav je bila njegova prava ljubezen politika. Leta 1952 je kandidiral za sedež v kongresu, a je državni udar generala Fulgenica Batiste volitve odložil.

Castra pa je prav puč spremenil v revolucionarja. Leto dni kasneje je skupaj z nekaj somišljeniki napadel vojašnico v Santiagu de Cuba, a je vojska slabo načrtovano zaroto preprečila. "Obsodite me. To ni pomembno. Zgodovina mi bo dala odvezo," je takrat dejal sodnikom.

Obsodili so ga na 15 let zapora, a so ga le dve leti ob amnestiji izpustili. Skupaj z bratom Raulom je odpotoval v Mehiko in oblikoval uporniško skupino za revolucijo na Kubi. V izgnanstvu je spoznal tudi Argentinca Ernesta Che Guevaro, kasnejšega soborca, in se naučil gverilskega vojskovanja.

Na Kubo se je vrnil leta 1956 na krovu ladje Granma, skupaj s še 81 moškimi. Po prvotnih hudih izgubah je skupina dosegala napredek in do leta 1958 prešla v ofenzivo. Batista je Kubo zapustil na silvestrovo, Castro pa je nato že v jutranjih urah 1. januarja 1959 razglasil zmagoslavje revolucije.

Kubi je nato Castro vladal s trdo roko. Ob preoblikovanju države ni zasegel le premoženja tujih družb, temveč celo lastne družine, ob tem pa so nanj leteli očitki o obsežnih kršitvah človekovih pravic.

Zaradi zemljiške reforme se je njegov režim znašel na nasprotnem bregu z ZDA, ki so proti Kubi uvedle trgovinski embargo in podprle spodletelo invazijo oboroženih Kubancev na Prašičji zaliv leta 1961. Castro se je povezal s Sovjetsko zvezo in namestitev sovjetskih raket na Kubo leta 1962 je svet privedla na rob jedrske vojne.

Po razpadu Sovjetske zveze je Kuba zapadla v globoko gospodarsko krizo. Kubanskemu partijskemu vrhu s Fidelom na čelu so popoln propad države pomagali preprečiti prihodki od turizma in sodelovanje z nafto bogato Venezuelo.

dezurni@zurnal24.si