"Gre za čisto človeško dostojanstvo, sočutje, ki nam ne dovoljuje, da bi se s tem igrali in odlašali z izgovori," o pomenu pokopa žrtev vojnega in povojnega nasilja pravi filozof Tomaž Erzar s Teološke fakultete. "Žrtvam in sorodnikom žrtev damo na ta način vedeti, da nam je žal, da se je to zgodilo, bolečini in doživljanju krivice pa neko priznanje."

Vlada je po petih letih, ko za ta namen ni bilo namenjenih nobenih sredstev, s prerazporeditvijo našla 90 tisoč evrov za shranitev in pokop žrtev v vojnem grobišču Barbara rov v Hudi Jami. Vprašanje želi urediti v okviru obstoječega zakona o vojnih grobiščih, medtem ko NSi predlaga, da se rešuje z novim zakonom, ki ga je vložila v parlamentarno proceduro. "Zaradi nedorečenosti veljavnega zakona se vsakič in ob vsaki priložnosti odpirajo javne polemike o pristojnosti, potrebnosti, obsegu in odgovornosti institucij in ljudi, ki se s temi vprašanji ukvarjamo," pravi predsednik vladne komisije za vprašanje prikritih grobišč Jože Dežman, ki zahteva tudi ponovitev razpisa. "Menimo, da bomo morda tudi s takim "postopkovnim" zakonom lažje zacelili rane, ki že desetletja bremenijo našo družbo."

Foto: Žurnal24

Pokop pomeni konec sovraštva

"Pokop pomeni konec sovraštva," poudarja Erzar. "Ne gre za to, kdo je imel prav, vsi so se znašli, kakor so se," pravi Erzar.  "Problem sovraštva je ta, da če leta in leta ne moremo priznati ali sami sebi ali drugim, kako smo jezni in zagrenjeni, potem se to naseli v naše čutenje, naše doživljanje pa se prej ali slej prenese na ljudi okoli nas, četudi o tem molčimo." Del psihe, srca, spominjanja in razmišljanja je zaseden s travmatskimi doživetji in čustvovanji, četudi jih nikoli ne omenimo. "Ta zasedenost bo bremenila tiste ljudi, ki bodo hoteli biti z vami polno v stiku. To so ponavadi partnerji in otroci, ki so od vas odvisni. Otroci bodo vašo zagrenjenost ali molk prestregli."

Medalje za starše, ne zase

Težava je še večja, saj bodo otroci zadržanost, molk ali pretirano površinskost in izumetničenost brez čustvene podlage povezali s sabo. "Oni ne bodo rekli, da sta oče ali babica zagrenjena zaradi težke izkušnje, ki so jo prestali, ampak bodo opazili, da sta, ko željo priti z njima v stik, zagrenjena," poudarja Erzar. Otrok ob tem sklene, da je nekaj narobe z njim in ne s staršem. Včasih otrok vidi starše, ki trpijo krivice in se ne znajo braniti. "Ker je temeljna potreba otroka, da so starši srečni, bo nase prevzel breme, da bi jih osrečili," navaja Erzar. "Če so starši nesrečni zaradi režima, krivic ali nepokopanih, bo otrok prevzel naloge, ki niso njegove - namesto, da bi se ukvarjal s prihodnostjo, bo njegova globoka čustvena naloga poravnati krivice, ki so se zgodile njegovim staršem, in jih osrečiti." To ni v njegovi moči, a bo kljub temu nehote del svojega ustvarjalnega učenja in odraščanja zapisal tej nalogi. Konkretno recimo to pomeni, da se bo pretirano aktiviral v eno smer, na primer v uspešnost na študijskem področju. "Problem kompenzacije je, da to ni tvoje, domov nosiš medalje za starše, ne zase. Še huje je, če nosiš s sabo jezo, maščevalnost, ki je starši niso izgovorili oz. izjokali."

Foto: Žurnal24

Mladim se dela krivica

Na vprašanje, ali ni že čas, da se teme iz vojne in povojni poboji, umaknejo v zgodovino, ter dajo prostor aktualnim vprašanjem, Erzar pritrjuje, da se mladim dela krivica. "Čisto razumem, da imajo dovolj tega, da se na njihovih hrbtih bije ideološki kulturni in tudi medgeneracijski boj, ki je povezan z demografskim neravnovesjem," poudarja Erzar. "Vse je zgrnjeno na mlade in absolutno je ta tema njim odveč ter naloga starejših generacij. Povsod je tako. Če gledamo otroke beguncev po celem svetu, so se v novih razmerah želeli vklopiti v družbo in med svoje vrstnike, a so jih starševske zgodbe držale nazaj. Mislim, da mlade generacije do svoje zgodovine pogosto čutijo breme, ne obogatitve. Namesto, da bi se starejše generacije uspele dogovoriti in predati otrokom varno podlago za naprej, obujajo jezo, grozo in maščevalnost. Jasno je, da je mladim to odveč. Morali bi slišati zgodbo o tem, kako smo to predelali in se iz tega nekaj naučili."

irma.hus@zurnal24.si