Na sojenju proti Francu Kosu in še trem nekdanjim članom desetega diverzantskega odreda v Sarajevu je prvoobtoženi Kos v petek opisoval, kako so izvajali svojo nalogo eksekucije zajetih moških in fantov po padcu Srebrenice julija 1995.

Kosa je njegov odvetnik Duško Tomić prvič zaslišal že v torek, ko je Kos pričal, da mu je ukaz za eksekucijo na Vojni akademiji Branjevo dal oficir Vujadin Popović, v Haagu že obsojen na dosmrtno zaporno kazen zaradi genocida v Srebrenici. Popović je Kosu in drugim članom voda dejal, da so ujetniki vojni zločinci in jih morajo zato pobiti. Kasneje so vodu dali povelje, naj sodelujejo tudi v poboju zajetih v Domu kulture v Pilici, a je Kos nalogo zavrnil, češ, da "ne morejo več". Na vprašanje, kaj bi se jim zgodilo, če bi zavrnili ukaz, naj pobijajo na Branjevu, je Kos odvrnil, da takrat verjetno nič, a bi se jim verjetno kaj zgodilo kasneje.

Na uro pokosili en avtobus

Drugi dan pričanja je Kos dejal, da so pobili ljudi, ki so jih pripeljali v petih avtobusih. "Ubijali smo po deset ljudi hkrati, ki jih je vojaška policija zvlekla iz avtobusa. Ujetniki iz prvih dveh avtobusov so imeli zvezane roke, v preostalih treh pa tudi preveze prek oči. Za streljanje enega avtobusa smo potrebovali okoli uro časa. 10. diverzantski odred je takrat ubil 300 ljudi."

Foto: Interpol Franc Kos. Dolga leta je živel v Srbiji, lani pa so ga prijeli, ko se je želel v Tožilstvo sicer njega, Stanka Konjića, Vlastimira Goliana in Zorana Goronja bremeni poboja skupno 800 moških in fantov.

Tempa niso več zmogli

Kos se je spomnil, kako so mu po petih avtobusih naročili, naj njegov vod strelja hitreje, a je ukaz zavrnil in dejal, da ne morejo več. "Nisem imel nikakršne motivacije za to delo, opravljali smo ga iz nuje. V eni od skupin, v katero smo streljali, je bilo po salvi še več preživelih. Prosili so za pomoč. Vedel sem, da trpijo, a jim nisem mogel pomagati. Lahko sem jim samo skrajšal muke," je po pisanju spletne strani BIRN pojasnjeval Kos, ki je kot poveljnik voda opravljal nalogo končnega eksekutorja.

Po petih avtobusih jih je zamenjala nova skupina vojakov. "Bili smo na Branjevu, dokler ni bilo streljanja konec. Nato smo odšli v Pilico, kjer so nam ukazali, naj gremo v takmkajšnji dom kulture, da bomo pobijali. Odvrnil sem, da ne bom, prav tako ostali iz mojega voda. Nismo odbili ukaza, le rekli smo, da ne moremo več."