Mediji Ariela Šarona opisujejo kot kontroverznega politika. Prijel se ga je tudi vzdevek buldožer. Kako bi ga vi opisali?
Kot zelo zvitega in modrega državnika, ki je bil sicer na začetku bolj ekstremen, nato pa je pokazal zelo veliko modrost, še zlasti z umikom iz Gaze.

Zakaj se je odločil za umik iz Gaze glede na to, da je veljal za enega od pionirjev judovskega naseljevanja na palestinskih ozemljih?
Morda je s starostjo prišlo razumevanje, da je treba na stvari gledati dolgoročno in da je treba nekatere stvari urediti.

Nekdanjega izraelskega premirja Jitzaka Rabina, ki se je zavzemal za mir, so ubili. Gre za naključje, da je Šarona kmalu po umiku iz Gaze leta 2005 zadela kap, ali menite, da bi lahko bilo v ozadju kaj drugega?
Mislim, da v ozadju ni bilo zarote, gre pa za zanimiv slučaj.

Kakšna bi bila sedaj situacija na Bližnjem vzhodu, če Šarona ne bi zadela kap?
Vsakršno špekuliranje je nerelevantno. Če bi, teoretično, Šaron uspel na tej svoji smeri, se postavlja vprašanje, kaj bi se čez mesec ali dva zgodilo v zunanji politiki.

Šaronovo zasebno življenje so zaznamovale tragedije. (Njegova žena Margalit je umrla v avtomobilski nesreči, njegovega 10-letnega sina Gura pa je prijatelj ponesreči ustrelil v oko. Umrl je v očetovem naročju. Njegova druga žena Lili je umrla za rakom leta 2002.) Sta ga udarca usode zaznamovala?
Vsekakor. Takšne reči spremenijo človekov način razmišljanja in perspektivo. Vsakršno javno delovanje najprej izhaja iz zasebnega življenja.

Kaj bi se lahko politiki in družba na splošno naučili od Šarona?
Morda to, da nobena skrajnost ni tako skrajna, da je ne bi možno spremeniti.