Hugo Chavez je za časa svojega vladanja veljal za glasnega nasprotnika zunanje politike ZDA in kapitalizma. Zaveznike je poiskal med predstavniki socialističnih vlad. Še posebej tesne stike je navzeal s Fidelom in Raulom Castrom, Evom Moralesom, Rafaelom Correo in Danielom Ortego.

Rodil se je v delavski družini in si ustvaril kariero v vojski. Na začetku 80. ket je ustanovil skrivno revolucionarno gibanje, s katerim je leta 1992 neuspešno poskušal izvesti državniški udar. Zaradi spodletelega poskusa je dve leti preživel v zaporu. Po prihodu na prostost je sto dni potoval po državi in ljudem predstavljal svoje prepričanje. Prebivalstvo, predvsem revni del, ga je videl kot upornika proti korupciji v državi in se postavil na njegovo stran.

Leta 1998 je bil izvoljen za predsednika Venezuele. Postopoma je v državo vpeljal socialistične reforme, katerih del so tudi spremembe ustave. Sledil je svoji poltični ideologiji znani kot Bolivarianizem in Socialuzem za 21. stoletje. Po dveh letih so ga ponovno izvolili. V drugem mandatu je začel z nacionalizacijo ključnih industrijskih panog in izvedel kmetijsko reformo.

V tem času so se že začele prve obtožbe na račun avtoritativnega vodenja države. Leta 2002 so njegovi nasprotniki izvedli neuspešen vojaški udar. Ponovno so poskusili dve leti kasneje, tokrat z referenedumom, ki je bil prav tako neuspešen. Leta 2006 je dobil nov šestletni mandat in napovedal, da bo na oblasti do leta 2032.

Njegovi nasprotniki so mu vedno glasneje očitali, da spreminja državo v diktaturo in da centralizira oblast. Konec junija 2011 je potrdil, da je zbolel za rakom. Državljanom je vseskozi zagotavljal, da se počuti dobro in da bo mimogrede spet v sedlu. Zdravil se je tudi na Kubi, kjer mu je družbo delal Fidel Castro, za katerega je Chavez nekoče rekel, da mu je kot oče.

Mogoče niste vedeli

V osnovni šoli se je Chavez posvečal bejzbolu in bil celo član državnega bejzbolskega moštva. Rad je risal in slikal, posvečal se je tudi študiju zgodovine. Kratek čas je bil ministrant, saj ga je babica vzgajala v rimskokatoliški veri. Svoja občutja je prelival v pesmi, zgodbe in dramska dela. veliko časa je posvečal raziskovanju življenja južnoameriških revolucionarjev. Črpal je iz besed in del perujskega predsednika Juana Velasca Alvarada in panamskega predsednika Omarja Torrijosa.

Leta 1975 je diplomiral kot eden najboljših v svojem letniku na vojaški akademiji. Po vseh izkušnjah, ki so mu jih dale šola in vojska, je v njem narasla želja po levičarski vladi. "Do 21. ali 22. leta sem postal moški levice," je dejal.