V eni izmed številnih madridskih javnih kuhinj v četrti Cuatro Caminos vsak dan postrežejo okoli 350 toplih kosil – sedemkrat več kot pred začetkom krize. Za veliko večino je to edini dnevni obrok; med njimi je tudi 57-letni Paco, ki je do pred treh let imel svoje nepremičninsko podjetje in, kot trdi, zelo dobro življenje. S krizo je izgubil vse. Zdaj že tri leta živi v zavetišču in je v celoti odvisen od pomoči nevladnih organizacij.

"Nikoli si nisem mislil, da bom padel tako nizko. Trideset let sem delal in plačeval davke, danes pa sem neviden. Od države do nadaljnjega ne dobim ničesar. Moj sin ve, da preživljam težke čase, a se mu niti sanja ne, da živim v zavetišču. Iščem delo, ampak nihče noče delavca mojih let," je za Žurnal24 dejal izčrpani Paco, ki meni, da bo prihodnost za mlade in tiste po 50. letu, ki so izgubili službo, "le še bolj črna".

Odhod ali prekerno delo

V Španiji so imeli oktobra 25,9-odstotno brezposelnost, med mladimi do 25. leta pa skoraj 60-odstotno.

"Mladi izobraženci, še posebno družboslovci, imajo v Španiji danes samo dve možnosti: oditi v tujino ali pa v najboljšem primeru sprejeti prekerno delo. Dobiti 600 evrov na mesec je danes že razkošje," je dejal 30-letni novinar Álvaro Castrillo Schneiter iz Zaragoze, ki se je zaradi pomanjkanja priložnosti pred dobrim letom preselil v Švico. "Leto po koncu študija sem se moral vsak dan prisiliti, da sem zjutraj vstal, ker nisem imel ničesar za delati. Vedel sem, da je iskanje dela izguba časa, saj sem eno leto pošiljal prošnje, a me nikoli niso povabili na razgovor," je svojo izkušnjo opisal Castrillo Schneiter.

"En odstotek družbe ima z opustošenjem države, ki se kaže v nižanju plač, izginjanju socialne države in krčenju delavskih pravic, veliko koristi," meni 30-letni Španec, ki ne verjame napovedim španske vlade o koncu krize. "Če nisi eden izmed njih, je luč na koncu tunela – pekel," je dodal.