Kako krut je kitajski športni režim, je pokazala zgodba zlate olimpijke Wu Minxia. Kot šestletna deklica je začela trenirati v športnem kampu, kamor se je kasneje tudi preselila od staršev.

Z družino je imela omejene stike in po dogovoru s trenerjem ji družina zadnja štiri leta, ko se je pripravljala na olimpijado, ni povedala nič takšnega, kar bi jo lahko razburilo. "Sprejeli smo, da ne pripada samo nam," je za Shanghai Morning Post dejal njen oče Wu Yuming.

Zdaj, ko je Wu Minxia osvojila zlato kolajno, pa so ji povedali vso resnico, ki so jo štiri leta skrivali pred njo  – pred enim letom sta ji umrla stara starša, njena mama pa se bori z rakom. Wu Minxia je doživela živčni zlom in je že zapustila olimpijsko prizorišče, s sicer zlato kolajno, za katero pa mora plačevati visoko ceno.

Je pa njena zgodba vseeno sprožila debato na Kitajskem, ali je sistem, ko obetavne športno nadarjene otroke vzamejo družinam in jih vključijo v kampe, kjer jih po naših merilih celo mučijo, res dober. Trenutna mentaliteta kitajske vlade je, da so olimpijske igre namenjene osvajanju kolajn, in še to le zlatih, saj športnike, ki dobijo srebrno ali bronasto, vlada ignorira.

Vendar poznavalci pravijo, da dokler Kitajski z nečloveškimi metodami uspeva, da osvoji največ kolajn na olimpijskih igrah, s temi metodami ne bo prenehala.