Najprej kratek pregled dogajanja v Siriji: država, kjer vlada Bašar Al Asad, se še naprej ubada z izbruhi nasilja. Samo včeraj je umrlo več kot 40 civilistov, med njimi številni otroci. Eksplozije, streljanje, beg ljudi iz nekaterih mest ... to je zadnje mesece stalnica v tej državi. Da krutost ne pozna meja, potrjuje včerajšnji primer v Hami. Ker so oblasti bolnišnici izklopile elektriko, je po poročanju CNN-a umrlo osem novorojenčkov v inkubatorjih.
Vendar pa istočasno obstaja tudi povsem druga plat Sirije. Nikolina Dragičević iz Zagreba, ki je tam preživela en mesec, je za zurnal24.si opisala svojo izkušnjo: "Zame je Sirija nekaj neverjetnega. Prijatelj iz Srbije mi je rekel, da se bosta moj pogled na svet in moje življenje povsem spremenila, ko bom šla tja, in res je bilo tako. Nikoli več ne bom na stvari gledala enako."
Puščave, povsod enake ali podobne zgradbe ter pokrajine se skladajo s podobo, ki jo ima večina o Siriji, pravi Nikolina. Kot pravi, se je Deir al Zurju, Hami in drugim "zloglasnim" mestom želela izogniti, saj je že od daleč videla številne barikade, zaprte ulice in vojake pred vhodom v mesta. Povsod pregledujejo osebne dokumente in ljudi - sprašujejo jih denimo tudi o mnenju glede aktualnega (političnega) dogajanja.
Ljudje so povsem drugačni
Pravi, da je precejšne presenečenje doživela tudi, ko se je približala sirsko-turški meji. "Vtisi so me povsem prevzeli. Skoraj sem jokala, a v pozitivnem smislu. Neverjetno, kakšni ljudje živijo tam! Povsem drugačno razmišljanje gojijo kot mi: so bistveno bolj odprti, prijazni. Neštetokrat so mi izrekli dobrodošlico, mi ponudili pomoč, povabili k svojim družinam na obisk, dajali darila, hrano, pijačo ... Ena najbolj impresivnih stvari, ki se mi je zgodila, je bilo povabilo na obisk k neki izjemno revni družini. Vsi smo sedeli na tleh, si delili sadje. Majhna deklica je pristopila k meni in mi narezala jabolko na koščke. Tako preprosto dejanje, ampak tako ganljivo. Nisem mogla govoriti, bila sem tako ganjena zaradi te izjemne prijaznosti, radodarnosti. Deklici sem v spomin dala zapestnico in šal - ona pa meni svojo zapestnico," pripoveduje Nikolina, ki se je v ta del sveta odpravila sama, saj se je želela za vsaj nekaj časa umakniti od službe.
Ponudbe za poroko so kar deževale
Kljub revščini in dogodkom po državi ljudi krasi prijaznost, pravi. Ne glede na strogo določeno pozicijo in vloge žensk ter moških po njenem ni vse tako črno-belo. "Tam sem bila skorajda edini turist. Vsi so z menoj ravnali izjemno spoštljivo. Moškim sem se seveda zdela zanimiva, ker sem že po videzu povsem drugačna od njihovih žensk. A niso bili vsiljivi - le zanimanje je bilo res veliko. Po mojem zato, ker za njih predstavljam simbol tega, kar dojemajo pod pojmom Zahod. Za njih Zahod predstavlja nekakšne sanje. Videla sem, da mnogi upajo, da bodo nekega dne odšli živet k nam. Zato sem seveda dobila ogromno poročnih pobudb," za konec v smehu še pove 28-letnica.