"Nisem se niti še rodila, ko je razneslo Černobil, a njegova smrtonosna zapuščina me je lovila skozi celotno otroštvo. Eno od deklet na moji šoli je imelo šest prstov na roki. Moja ščitnica je poškodovana in strah pred rakom ne bo nikoli zapustil ne mene ne moje družine." Tako izpoved začne Belorusinja Nastazija Astrašeuskajeva. Zgodbe posameznikov, ki so zaznamovani s posledicami radioaktivnega sevanja, te dni znova prihajajo v ospredje.

500 kilometrov od Černobila še vedno viden vpliv
Nastazija pravi: "Ne želim, da bi Japonci živeli v senci usode poškodovanih reaktorjev in se spraševali, kakšni učinki jih bodo doleteli."

Mlada Belorusinja se je rodila avgusta 1989, torej tri leta po nesreči v Černobilu. Luč sveta je ugledala v beloruskem mestu Mogilev, 500 kilometrov stran od zloglasnega ukrajinskega mesta. Njeni starši so ves čas govorili o nesreči v Černobilu.

Tisti, ki so vedeli, so se skrivali v hišah
"Ljudje niso vedeli, kaj se je dogajalo, ko se je smog po cele dneve zadrževal v zraku. Uradnih pojasnil ni bilo – niti po TV, radiu ali s strani pristojnih. Tisti, ki so poznali resnico, so otrokom svetovali, naj se zadržujejo v hišah. Niso želeli povzročiti panike med maso ljudi, ki se je takrat sprehajala po ulicah, nevedoč, kakšen zrak vdihujejo."

Sovjetska vlada je potrebovala več dni za ugotovitev oziroma priznanje, da bodo dogodki v Černobilu pustili krute in dolgotrajne posledice.

"Ko so moji starši izvedeli za nevarnost, so se morali hitro odločiti. Moj brat in mati sta odšla v Moskvo, kjer je bilo radiacije manj kot v Mogilevu, moj oče pa je ostal in delal."

Zavedali so se, da je to nevarno, a so potrebovali denar. Vsaj Nastazijin brat je moral iti stran, je takrat odločila mati. V Moskvi sta ostala pet mesecev, a ko sta dojela, da se v kratkem ne bo nič spremenilo, sta se vrnila domov. Dobri dve leti kasneje je družina postala bogatejša še za enega člana oziroma članico – Nastazijo.

"Bilo je strašljivo"
Rodnost je v tistem obdobju začela močno upadati, saj so se ljudje preprosto bali imeti otroke, ker so pri otrocih drugih parov videli, kaj so storile posledice sevanja. Nastazija se spomni sošolke, ki je imela okvarjene roke. "Bilo je strašljivo, a smo se navadili," pravi. Njena ščitnica je bila precej večja, kot je normalno – življenje s podzavestnim strahom pred rakom je tako postalo nekaj, kar je spremljalo del vsakdana.

Otroci Černobila se držijo stran od bodečih žic
Voda jim je uničila zobe. Naučili so se, kje so mesta z nižjimi stopnjami radiacije – tam so namreč lahko nabirali gozdne sadeže ali gobe. 21-letnica se spominja obsežnih gozdov, obdanih z ograjami ter bodečo žico. Na ograjah so povsod visele rumene table z napisom "Nevarnost radiacije". Doda: "Moja generacija, posebej tista, ki živi blizu meje z Ukrajino, je postala znana kot 'Otroci Černobila'."

Vsako poletje so jih odpeljali v ZDA, kjer so več tednov hodili k (zobo)zdravnikom, jedli bolj zdravo hrano ter uživali svež zrak, pravi Belorusinja. Zaveda se, da tudi za danes rojene otroke obstaja nevarnost obolenj, saj radiacija še vedno ni izginila. "Vem, da bom celo življenje v sebi nosila posledice izpostavljenosti radiacije in verjetno jih bom prenesla tudi na svoje otroke, ne glede na to, kje bodo rojeni. A storiti ne morem ničesar, razen tega, da se držim stran od ograj z bodečimi žicami."