Gre za manipulacijo toka svetlobe na način, da dogodka, ki so ga vrinili za delček sekunde, ni mogoče zaznati, so objavili v novi številke revije Nature. V ozadju naj bi bil sicer razvoj vojaške kamuflaže "naslednje generacije".

Znanstveniki, ki jih podpira Pentagon, naj bi si tako prizadevali razviti "nevidno obleko", ki bi bila v barvah, nevidnih za človekovo oko. "Naši rezultati predstavljajo pomemben korak naprej pri razvoju naprave za prikrivanje v času in prostoru," je zatrdil vodja študije Moti Fridman z newyorške univerze Cornell.

Odkritje temelji na dejstvu, da različne frekvence svetlobe potujejo z malenkost različnimi hitrostmi. Tako imenovana časovna krinka deluje tako, da žarek zelene svetlobe potuje po kablu iz optičnih vlaken do leče, ki ga razcepi v dva žarka z različnima frekvencama, modrikasto, ki potuje relativno hitreje, in rdečkasto, ki je počasnejša.

Potem razliko v hitrostih še dodatno okrepijo s postavitvijo optične ovire pred oba žarka, zaradi česar se med obema žarkoma, ki potujeta po optičnem kablu, pojavi vrzel. Ta vrzel je sicer "velika" zgolj 50 pikosekund oziroma 50 milijonink milijoninke sekunde, a ravno dovolj, da lahko vmes pošljejo ločen laserski pulz.

Žarki znova potujejo skozi oviro, ki zdaj upočasni modrikast žarek in pospeši rdečkastega, nato pa se ob zbiralni leči znova združita v enoten zelen žarek. A na koncu 40-pikosekundnega vrinjenega laserskega pulza ni v toku fotonov in ga zato ni mogoče zaznati.

Tehnologija uporabna tudi za varnost povezav

Zdaj, ko so znanstveniki dokazali, da je "časovna krinka" mogoča, je pred njimi naslednji korak – kako časovno vrzel povečati, sprva na mikrosekunde, nato pa na milisekunde, sta še pojasnila Boyd in Shi.

Potencialna uporabnost te tehnologije naj bi bila predvsem v krepitvi varnosti v komunikacijah po optičnih vlaknih. Ker lahko razcepi optične signale, jim nato omogoči potovanje z različnimi hitrostmi in jih na koncu spet sestavi, je s tem prestrezanje podatkov precej težje.

Lani so sicer znanstveniki naredili tudi napredek v razvoju tako imenovanih metamaterialov, ki omogočajo "prostorsko krinko", torej prikrivanje dogodka v prostoru, za razliko od časa.

Metamateriali se zaradi nanostrukture površja specifično odzivajo na specifične frekvence svetlobe, zaradi česar svetloba potuje okoli objekta in se ne absorbira ali odbije. Predmet je zato neviden. Proces je podoben toku vode v potoku, ki teče okoli kamna, ne da bi jo kamen absorbiral.