Na dan spomina na žrtve v fojbah in izgon se naši zahodni sosedje spominjajo pobojev v kraških jamah na narodnostno mešanih območjih na Primorskem, v Istri, na Reki in v Dalmaciji ob koncu druge svetovne vojne.

Zgodovinarka Milica Kacin Wohinz pravi, da je odločitev Italije o uzakonitvi dneva spomina na žrtve v fojbah dolg, ki ga je bila italijanska država dolžna vsem beguncem, ki so morali zapustiti Istro, ko je ta pripadla Jugoslaviji. Pojasnila je, da je zakon o dnevu spomina nastal na osnovi sprave med Komunistično partijo Italije, ki je bila na neki način sokriva tako za žrtve v fojbah kot za izgon, saj je bila neposredni zaveznik Komunistične partije Jugoslavije in gibanja NOB ter italijanske desnice.

	Ključno je prenehanje proizvajanja demonov in spoznanje resnice, kar bi umirilo zadeve. Jože Dežman

Zgodovinarka je tudi pojasnila, da so bili optanti dejansko izgnanci – begunci, saj so odšli zato, ker so se v socialistični Jugoslaviji počutili nacionalno in socialno ogrožene. Ob razpadu Italije leta 1943 so najprej odšli tisti, ki so se naselili na slovenskem ozemlju med obema vojnama. Zadnji val je bil leta 1954, ko je bilo ukinjeno Svobodno tržaško ozemlje (STO).

Po podatkih slovensko-italijanske zgodovinske komisije je iz ozemlja Jugoslavije odšlo dvesto tisoč do tristo tisoč optantov. Pri tem je še poudarila, da je bilo od tega štiri tisoč ljudi slovenske narodnosti.

Zgodovinar in predsednik komisije za prikrita grobišča Jože Dežman je povedal, da je najpomembnejše razbijati demonizacijo. "To bi bilo ključno – ne proizvajati demone, ampak spoznati resnico in umiriti zadeve," je poudaril. Po njegovih besedah sta bila fašizem in komunizem pri ravnanju s svojimi podaniki nespodobna.