Novi Plamen se sklicuje na seznam političnih zapornikov, ki ga je pripravila nekdanja jugoslovanska varnostna služba Udba. Objavljeni dokumenti so iz hrvaškega državnega arhiva, vsebujejo pa imena ljudi, ki so bili v taborišču med letoma 1949 in 1956.

"V celoti je, po tem seznamu, v vseh taboriščih za informbirojevce na različne načine (umori, samomori, naravna smrt) življenje izgubilo 413 ljudi. Številka o približno 16.000 taboriščnikih se v znanstveni literaturi omenja že dolgo, a so jo imeli za režimsko apologijo okrutne kampanje proti prijetim pripadnikom prosovjetske opozicije," je zapisano v spremljevalnem besedilu.


Na seznamih so poleg imen taboriščnikov navedeni tudi datum prijetja, dolžina kazni in datum izpustitve. Stalna prebivališča in narodnost vsake osebe so označili z administrativnimi številkami.
Poleg večine imen na seznamu umrlih so zapisali "umrl", pri nekaterih pa samomor, nesreča pri delu, utopitev ali poskus pobega.

Črn madež zgodovine

Zapisali so, da so bili v taborišču na otočku v Velebitskem kanalu nedaleč od otoka Raba večinoma civilisti, medtem ko so bivše vojake, ki so jih obsodili kot sovražnike zaradi povzdigovanja sovjetskega komunizma, med letoma 1949 in 1954 zapirali na različnih koncih, od Stare Gradiške in otoka Ugljana na Hrvaškem do Bileće v Bosni in Hercegovini.

Na Golem otoku so jih zapirali le med letoma 1954 in 1956, piše časnik, ki poudarja, da so bile informbirojevke zaprte v ločenih zaporih. Najprej nedaleč od Požarevca v Srbiji, potem pa v posebnem taborišču na otoku Sveti Grgur in nato na Golem otoku. Sklene, da je taborišče na Golem otoku "črn madež jugoslovanske povojne družbe".

Taborišče na Golem otoku je sicer postavila Avstro-Ogrska med prvo svetovno vojno za ruske vojne ujetnike. Jugoslavija ga je zaprla leta 1988.