Na plaži v Rapcu so mamo z otrokom s plaže, za katero je kocesijo dobilo hotelsko podjetje Valamar Riviera, naganjali rekoč, da to ni plaža, namenjena najmlajšim, čeprav se je mama - gre za domačinko - tam kopala tudi v prejšnjih sezonah.

Tudi v Splitu beležijo podobne težave; na plaži Kašjuni so kopalci presenečeni zaradi večjega števila ležalnikov, ki jih je postavil koncesionar, in za katere je potrebno plačati. Sprašujejo se, ali je za kopalce, ki ne želijo plačati ležalnikov, sploh še prostor.

Takšnih težav po zakonski spremembi glede koncesij pričakujejo še več, saj ni jasno določeno, kaj koncesionar sme in česa ne, kaj sme zaračunati in kaj lahko kopalci uporabijo brezplačno.

Gre za ribarjenje v kalnem. Hrvaški Jutarnji list je zato zbral nekaj strokovnih odgovorov. Poudarjajo, da bi stvar morala biti pravzaprav enostavna. Kopalci imajo pravico uporabljati skoraj vse plaže na Hrvaškem, saj so zanje izdana le koncesijska dovoljenja, ne pa tudi koncesije. To pomeni, da so za tako imenovano javno rabo. Nihče ne sme nikomur prepovedati, da bi uporabljal plažo ali da bi se tam kopal. In to brezplačno. Tako vsaj govori Zakon o pomorskem dobrem.

Strokovnjak za pomorsko dobro Branko Kundih je za Jutarnji list pojasnil, da se koncesijska dovoljenja podeljujejo za do pet let, obstajajo pa jasna pravila za ležalnike, izposojo čolnov in postavitev stojnic. Kdor ima koncesijsko dovoljenje, izpostavlja Kundih, ne sme preprečiti javne uporabe plaže. To pomeni, da če je podjetje, ki ima koncesijsko dovoljenje, postavilo ležalnike vzdolž plaže, mu jih lahko kopalci mirno prestavijo in na njihovo mesto postavijo svoje brisače ali ležalke. Prav tako mora tisti, ki ima koncesijsko dovoljenje, zagotoviti premikanje po plaži oziroma zagotoviti dovolj prostora za prehod vseh kopalcev.

Po drugi strani, še izpostavlja Kundih, koncesija, ki se izdaja na dobo od pet do 99 let, lahko delno ali povsem prepreči javen dostop do plaže, vendar takšne koncesije so, kot pravi, zelo drage, podelili so jih zelo malo.

Kaj lahko stori kopalec

"Če pridete na plažo in vas z nje želijo odgnati, imate dve možnosti. Ali se spustite v konflikt ali pa se obrnete na lučko kapetanijo. S strani tistega, ki ima koncesijsko dovoljenje, odločbe gotovo ne boste dobili. Dobro bi bilo, če bi na vseh plažah postavili informativne table, na katerih bi bilo jasno, kaj upravljalec sme in česa ne. Bilo bi manj konfliktov," meni Munih.

Znani zagrebški turistični svetovalec Miroslav Dragičević, ki se ravno tako ukvarja z vprašnji javnega pomorskega dobrega, meni, da bi se v prvi vrsti moral uvesti red na javne plaže. "Nekdo mora zagotavljati red, sicer se bodo na naših plažah namesto z brisačami začeli preprekati z noži in poštolami." Prepričan je, da bi bilo potrebno zagotoviti prostor za lokalne prebivalce in vikendaše.

Kundih po drugi strani dodaja, da osebno ni proti koncesijam, na podlagi katerih bi uporabo plaže dovoljevali le hotelskim gostom. Za zdaj imajo takšne koncesije le nekaj hotelov v Dubrovniku. "Gre za občutljivo vprašanje. Takšna koncesija se lahko podeljuje le hotelom s petimi zvezdicami ali več, vendar za to bi morali obstajati učinkoviti mehanizmi nadzora. V glavnem bi se to lahko nanašalo na ločene dele obale, kjer javni interes ni postavljen pod vprašanje. V Dubrovniku, naprimer, se lahko dovoli, da je sto metrov neke plaže le za takšne ekskluzivne goste, vendar oni naj za to plačajo svojo ceno. Poleg tega bi morala tudi lokalna skupnost podati dovoljenje za takšno prakso," sklene Kundih.

dezurni@zurnal24.si