Petdeset let po tem, ko je v Dallasu pod streli umrl tedanji predsednik ZDA John Fitzgerald Kennedy, se kirurg, ki ga je poskušal rešiti, spominja tega dne. "Nikakor ga ne bi mogli zdraviti tako, da bi ga rešili," pravi Robert McClelland. Skupaj s še dvema kirurgoma je bil poklican v prostore urgentnega bloka. Ko je odprl vrata, je z grozo videl predsednika na vozičku z okrvavljeno glavo. "Nisem imel časa, da bi si nadel rokavice. Delal sem z golimi rokami."

Sprva so našli samo kroglo, ki ga je zadela v vrat, dokler McClelland ni pregledal njegove glave. "Rekel sem: 'Moj bog, ste videli zadnji del glave?' Odgovorili so: 'Ne, prišli smo malo pred tabo.' Rekel sem: 'Cela zadnja stran manjka'," pripoveduje McClelland. V tistem trenutku je trem kirurgom v prostoru postalo jasno, da so poškodbe prehude, da bi predsednik preživel. "Naš pacient je bil smrtno ranjen, a bil je predsednik ZDA, zato smo bili primorani poskusiti vsak mogoč postopek, da bi ga rešili."

Kennedyjevo srce je normalno bilo in telo je refleksno poskušalo dihati. Zdravniki so se posvetili rani na vratu, vendar je po petih minutah tudi srce odpovedalo.

Jackie je vzela prstan

Ko so predsednika razglasili za mrtvega, se je v prostor nagnetlo veliko ljudi, ki tam sploh ne bi smeli biti. McClelland in še en zdravnik sta ostala ujeta v sobi in neprostovoljno prisostvovala podelitvi zadnjih zakramentov. Mrtvega predsednika je prišla pogledat žena Jackie Kennedy. Po obredu "je snela prstan s svojega prsta in ga nataknila predsedniku na prst ter vzela njegovega in si ga nataknila sebi". Izpod rjuhe, s katero so pokrili truplo, je gledala predsednikova noga. "Za trenutek je postala zraven noge, se nagnila, jo poljubila in zapustila sobo."

McClelland se ne strinja z uradno razlago Kennedyjeve smrti, saj je prepričan, da je bila rana, ki je bila za predsednika usodna, izstopna rana, kar pomeni, da je nanj streljal še nekdo in ne samo Lee Harvey Oswald.

Ironično, dva dni pozneje je McClelland poskušal rešiti Oswaldovo življenje. Zdravnik meni, da njegove rane niso bile usodne, a mu je večkrat zastalo srce, kar je bilo zanj usodno.

Krsto nosili novinarji

Oswald, moški za katerega velja, da je ubil predsednika, je umrl dva dni pozneje pod streli lastnika nočnega kluba Jacka Rubyja. Nekdanji novinar agencije AP Mike Cochran pripoveduje o zadnjem dejanju Oswaldovega življenja, o njegovem pogrebu.

Zgodba se je začela z namigom, da bodo Oswalda pokopali na pokopališču Rose Hill v Fort Worthu, kjer je preživel del otroštva, samo dan po tem, ko je bil umorjen. Na pogrebu so bili prisotni ožji člani Oswaldove družine in novinarji, tako je opravilo nošenja krste padlo prav na zadnje.

Cochran je bil sprva nad idejo zgrožen, a so ga besede kolega Jerryja Flemmonsa prepričale, da je poprijel za krsto. "Cochran, če bomo pisali zgodbo o pogrebu Leeja Harveyja Oswalda, bomo pr**** morali pokopati sami," je dejal Flemmons.

Cochran se spominja Marine Oswald, strelčeve žene, in njunih dveh otrok, kako so s solznimi očmi stopali za krsto. Vdova, ki je sprva verjela, da je njen mož zakrivil predsednikovo smrt, a je pozneje svoje mišljenje spremenila, se je po dogodku preselila in se znova poročila.

Ob prvi obletnici dogodka je poskušal priti v stik z njo, a je ta novinarje zavračala, njen drugi mož naj bi enega od njih celo pregnal s pištolo. Cochran je izkoristil čas, ko je bila Oswaldova sama doma in potrkal na vrata njenega doma. Ko je povedal, da je nosil krsto njenega moža, ga je povabila na kavo.

Več ur sta se pogovarjala o dogajanju 22. novembra 1963 in razkrila mu je, da jo mučijo nočne more. Leta 1983 jo je še enkrat intervjuval. "Nekaj časa sem mislila, da se bo poleglo, izginilo, a zdaj sprejemam dejstvo, da bom s
tem morala živeti do konca življenja. Lahko da sem še vedno naivna, a nisem neumna," je takrat dejala.

Oswaldova se medijem izogiba še dandanes. Nedavno so jo sicer ujeli v fotografski objektiv, a pred mikrofone ni stopila.

Če bi živel …

O tem, kako bi danes gledali na Kennedyja, če se 22. november ne bi zgodil, je za The Telegraph spregovoril zgodovinar Tim Stanley. Prepričan je, da bi bil Kennedy leta 1964 znova izvoljen, a zadeve, kot so Vietnam, boj za pravice temnopoltih in njegovi zasebni škandali, bi občutno zmanjšali njegovo priljubljenost. ZDA bi namreč še vedno poslale vojake v Vietnam, predsednik najverjetneje ne bi dobil zadostne podpore za uveljavitev pravic temnopoltih državljanov, tisk in javnost pa bi ga obsojala zaradi njegovih številnih skokov čez plot. "Danes se ga ne spominjamo po napakah, ampak kot nekoga, ki je umrl, ko je služil svoji domovini," sklene Stanley.