Foto: EPA Begunci Za razliko od preostalih, ki so se na pot podali v zadnjem letu ali dveh, je Musa v Grčiji v turizmu delal že zadnjih pet let. Tja se je odpravil kot najstarejši sin, ki je po očetovi smrti, želel poskrbeti za svoje tri sestre in mlajšega brata. V Grčiji je zgovorni Musa opravljal po tri službe naenkrat, največkrat v turizmu: "Moj zadnji šef je jokal, ko sem mu povedal, da odhajam."

 

Tako kot še tisoče drugih se je tudi sam pred dobrim mesecem preko madžarske meje skušal prebiti v Nemčijo, a so ga ujeli. "Mesec in pol sem ostal priprt v azilnem domu, ker pa nisem želel zaprositi za azil na Madžarskem, sem jih nato zaprosil naj me v skladu z dublinsko konvencijo vrnejo v Srbijo." Zdaj sem za azil zaprosil tukaj, še dodaja in naveda, da bo v primeru zavrnitve morda poskusil, v kateri od turističnih držav. Morda na Hrvaškem ali celo Sloveniji. Do razrešitve vloge za azil, pa Musa brezplačno pomaga pri skupini nevladnih organizacij, ki so odigrale ključno vlogo pri pomoči beguncem v Srbiji. "Zdaj, ko so moje sestre in brat preskrbljene, bi samo rad delal nekaj, kar me veseli," je še dodal 22-letnik. 

Organizacija zduženih narodov - najboljši prijatelj

Foto: Anže Petkovšek begunci Čeprav Srbija za razliko od nekaterih držav velja za tisto, ki je zgledno poskrbela za prišleke, pa je vlada v obeh beograjskih parkih tik ob avtobusni in železniški postaji priskrbela le cisterne s pitno vode in prenosna stranišča, občina pa je poleg Zdravnikov brez meja pomagala zagotoviti stalno zdravniško oskrbo.

Posamezniki in podjetniki, pa so tisti, ki se večkrat dnevno v parku oglasijo z vrečkami in paketi hrane, ki jih razdelijo. Premožnejši begunci si v bližnjih kioskih s hrano kupijo kaj za pod zob, nato pa to radodarno razdelijo tudi med ostale. Nevladne organizacije, ki so se konec avgusta združile v Informacijski center za begunce, so tu za vse ostalo … V mrazu razdelijo odeje, ki jih je zagotovila Organizacija zduženih narodov – prostovoljci z nekaj cinizma prikimajo, naši najboljši prijatelji - ali pa pomagajo pri prevajanju oziroma prošnjah za azil tistih, ki želijo tu ostati. A teh je le malo, večino Sircev, Iračanov in Afganistancev zanima, le kako na pot proti "obljubljen zahodu“, zaradi katere so naredili že nekaj tisoč kilometrov.

"Vse to je en velik biznis za državo"

"Vse to je en velik biznis za državo," prikima prostovoljec Musa, ki navede, da Srbija in Madžarska dobita vse stroške povrnjene od Evropske unije in Organizacije združenih narodov. "Pravzaprav mislim, da dobita več denarja po osebi, kot zanje porabita." A še bolj kot "lažna skrb Srbije za begunce", ga je v odnosu do prišlekov, ki iščejo boljše življenje, jezi politika Evropske unije. Musa pravi, da ti enkrat trdijo, da so vsi, ki želijo priti, dobrodošli, spet drugič pa zapirajo meje in gradijo zidove kot Madžarska. "Naj odprejo meje ali pa jih zaprejo, samo naj nehajo zavajati ljudi,"  je zaključil še mladi Pakistanec, ki je prepričan, da se na ta način le še spodbuja tihotapljenje ljudi, kar pa pomeni le še več tveganih poti.

barbara.erzen@zurnal24.si

Foto: Anže Petkovšek begunci Foto: Anže Petkovšek begunci Foto: Anže Petkovšek begunci