Za svoj vzpon in kariero se ima ta leta 1928 rojeni državnik zahvaliti vojski. Njen zvesti član je od leta 1949, a je bil kakšno leto premlad, da bi lahko sodeloval v prevratu poveljnikov, ki so leta 1952 spodnesli monarhijo in zavladali strateško pomembni državi na Bližnjem vzhodu.

Vseeno pa se je hitro vzpenjal po lestvici, si znanje in veščine pilil v sovjetskih šolah, leta 1969 pa končno postal poveljnik egiptovskega letalstva. Štiri leta kasneje je pomagal pripraviti načrt za zadnjo, bliskovito vojno proti smrtnemu sovražniku Izraelu.

Po neuspehu v jomkipurski vojni je kot desna roka predsednika Sadata prešel med diplomate in pomagal skovati mirovni sporazum z nekdanjim smrtnim sovražnikom Izraelom.

Leta 1981, dve leti po podpisu zgodovinskega sporazuma, ga je to stalo rane na roki, njegovega nadrejenega pa življenja, ki so mu ga vzele krogle zarotnikov znotraj vojske. A šele takrat so prišle na dan vse Mubarakove sposobnosti.

Največji zaslužkar zalivske vojne
14. oktobra 1981 je prisegel kot novi, četrti predsednik Egipta. Z notranjimi sovražniki je opravil s pomočjo uvedbe izrednih razmer, ki so dale represivnim organom proste roke pri preganjanju tako akademske kot oborožene opozicije. Navzven je uspel v nekaj letih zgladiti spor z drugimi arabskimi državami zaradi sporazuma z Izraelom, s tvegano igro pa je leta 1991 vstopil tudi v koalicijo proti Sadaamu Huseinu in odšel kot eden največjih zmagovalcev.

Zaradi sodelovanja v vojni so Egiptu namreč tako Američani kot zalivske države skupaj odpisale kar 14 milijard dolarjev zunanjega dolga. Egipčanska vojska, nad katero je imel vseskozi popoln vpliv, se še danes napaja z zajetno ameriško pomočjo, hkrati pa Egipt ohranja vlogo posrednika med izraelsko-zahodnimi ambicijami in branjenja interesov arabskih držav.

Ni mogoče zanikati, da je pod njegovim vodstvom Egipt dosegel strm razvoj, gospodarstvo se je razvijalo, na leto državo obišče na milijone turistov, ki v nekdanji zibelki civilizacije pustijo pet odstotkov brutodružbenega proizvoda. A velik del bogastva je Mubarak zadržal zase in za svoje zveste privržence.

Hkrati pa z represijo ni popustil, zaradi česar so mu doslej že šestkrat stregli po življenju, nazadanje med obiskom Etiopije 1995. Odgovoril je silovito in z drakonskimi  represalijami udaril po Džamaji Islamiji in vsem, kar je dišalo po opoziciji. V zaporih naj bi bilo okoli 30.000 političnih zapornikov, v temnicah je med mučenjem življenje izgubilo na tisoče ljudi, na svetlobi pa je iz javnega življenja izginila vsakršna kritika režima.

A korupcija je rasla, velika večina Egipčanov pa je še naprej živela na pragu revščine ali pod njo z dolarjem ali dvemi na dan, medtem ko Mubarakova družina "sedi" nakar 70 milijardah premoženja. Zunanje pritiske po demokratičnih spremembah je vedno znal omiliti s koncesijami, kot so bile parlamentarne volitve, na katerih pa je prepovedal sodelovati opoziciji. Svoj mandat si je podaljševal z referendumi, leta 2005 pa je dovolil volitve, na katerih pa se mu po robu ni postavil noben resen tekmec.

Ne bojijo se ga več
Mubarak te dni bije bitko svojega življenja. Pri svojih 82 letih je se sooča z najhujšimi demonstracijami v moderni zgodovini države, ljudje so se otresli dolgoletnega strahu in mu javno očitajo vse napake, ki so se nabrale v zadnjih treh desetletjih.

Mubarak priznava, da ima dovolj in bi se rad umaknil. A ne tako, kot želijo množice, ukazov že dolgo ni več navajen sprejemati. "Za ta narod sem živel, se boril in ga branil. Tukaj bom tudi umrl. Zgodovina pa me bo sodila," je dejal v nedavnem govoru. Naslednji dnevi bodo pokazali, kako se bo končala politična kariera enega najbolj markantnih državnikov zadnjih desetletij. Ali mu bodo narod in generali pustili oditi pokončno po septembrskih predsedniških volitvah, ali pa že prej, bo kmalu znano.