Zdi se, da so Srbi Mladića aretirali predvsem zaradi mednarodnega pritiska.
Res je. Srbija je bila vrsto let razpeta med mednarodnimi zahtevami po aretaciji in tistimi, ki so ji nasprotovali. Nasprotovanje je posledica nesposobnosti srbskih vlad – z izjemo Đinđića –, da ljudem pojasnijo, da morajo Mladića aretirati; ne ker je to pogoj za vstop v EU, čeprav tudi to drži, ampak ker je odgovoren za genocid in zločine proti človeštvu.

Zakaj ga toliko časa niso aretirali?
Razlog, da aretacije tako dolgo ni bilo, ni ta, da ga večina Srbov ljubi in misli, da je narodni heroj. Seveda je tudi nekaj takih, a večina je aretaciji nasprotovala, ker je on ključen element, ki veže Beograd z vojnimi zločini v Bosni. Zdaj bo Srbija prisiljena, da se spopade s svojo preteklostjo, kar je ključno, če želi stopiti na pot sprave.

Vi ste opozarjali, da srbski politiki vedo, kje se skriva, a do zdaj niso ukrepali.
Res je, oblasti so večino časa vedele, kje je, in to je bilo za žrtve še toliko težje. Nekateri ljudje so sicer razumeli, da je treba vse haaške obtožence aretirati. A bili so tudi taki, ki so zaradi svojega položaja in nesposobnosti, da se spopadejo s preteklostjo, aretacijo preprečevali. Zdaj se je morala Srbija odločiti o kandidaturi za članstvo v EU. Za to bi se lahko odločili že leta 2004. Izgubili so osem let. V tem času so mnoge žrtve že umrle in nikoli ne bodo doživele njegove obsodbe.

Kaj aretacija pomeni za žrtve?
Ogromno. Oni sicer vedo, kaj se je zgodilo, a so vsakič ponižani, ko nekdo zanika zločine, ko ga obravnavajo kot junaka. Mladić po obsodbi ne bo več mogel biti narodni heroj.

Mislite, da je dovolj dokazov za to, da bo Mladić obsojen za genocid?
Vsekakor. Veliko je prič. Mladić je bil fizično navzoč na bojiščih. Spomnim se, da sem ga med vojno kot novinarka večkrat srečala na mestih, kjer so se sprejemale ključne odločitve, ko se je pogajalo o premirju, obiskoval je vojake. Imel je veliko moč, obstaja veliko dokumentov in prisluhov.