Potem, ko so v četrtek zvečer trije rudarji na očeh javnosti zapustili bolnišnico, v katero so bili prepeljani po epskem sredinem reševanju iz rudnika bakra, so predstavniki bolnišnice naknadno priznali, da je v domačo oskrbo že odšlo še 28 rudarjev.

Zakaj skrivnostno? "To ni nujno zaradi medijev. Prosim, ne vzemite tega osebno," je za predstavnike sedme sile presenetljivo vest pospremila Paola Neumann, vodja lokalnega zdravstva.

V bolnišnici tako ostajata le še dva rudarja, eden zaradi težav z zobmi, drugi pa zaradi vrtoglavice, zaradi katere ne more normalno hoditi.

Preostale rudarje so v domačih skupnostih sprejeli z navdušenjem, vrstijo se zabave in sprejemi.

Čeprav so rudarji 69-dnevnim čakanjem na rešitev podpisali krvno zavezo, da o temačnih dogodkih v globini 620 metrov pri temperaturi skoraj 40 stopinj in 98-odstotni vlagi ne bodo govorili javnosti, pa nekatere podrobnosti vseeno curljajo v medije.

Skoraj bi jim uspelo
Marsikaterega je po podoru rova, ki jim je blokiral pot na prosto, zajela panika in malodušje. Prvih 17 dni, ko so bili popolnoma brez stika z zunanjim svetom, je bilo najhuje.

Pokonci jih držala predvsem jeklena volja nekaterih mož, v prvi vrsti vodje izmene Luisa Urzue in Joseja Henriqueza, ki si je takoj dobil status uradnega pastorja.

Prve dni so reševalce na površju skušali pritegniti nase tako, da so žgali gume, trobili z vozili, ki so ostala v rovu in celo detonacijami dinamita. Po poročanju Guardiana jim je skoraj uspelo: eden od reševalcev je poročal, da je v globini slišal nekaj, kar je bilo podobno trobljenju. A so ga kolegi zavrnili, češ da so to samo zvoki umrlih duš rudarjev.

Rudarji so sicer takoj izvrstno organizirali, zgradili so vodovodno omrežje za odvodnjavanje, iz kartona so si zgradili ležišča, za spanje so uporabljali tudi vozila, v katerih so bile razmere zaradi manjše vlaga prijaznejše. Imeli so tudi svoj delovni kotiček, mize ... Tudi na higieno niso pozabili, saj so se umivali v vodi, ki je tekla izpod stropa nedaleč stran. Po rovih so se vozili z rudniškimi vozili, svetili pa so si s pomočjo generatorja.

Demokracija, pomešana s pestmi
Vse pomembne odločitve so sprejemali z demokratično večino. Tako pravijo uradno, eden od rudarjev pa je svojemu bratu povedal, da so se sčasoma ustvarile tri skupine, ki so bile med seboj v sporu. Ta je šel tako daleč, da so bili pogosti tudi fizični obračuni, pravijo viri.

Zaradi pomanjkanja hrane so shujšali tudi po deset in več kilogramov, saj je zaradi pičlih zalog vsak pojedel le košček tune na dan, po nekaj dneh pa so bili primorani tudi v pitje industrijske vode v sodih, ki je njihovim želodcem vse prej kot prijala.

Ko jih je 17. dan ujetništva dosegla sonda s kamero iz površja, je v podzemlju zavladalo nepopisno veselje. V sredo se je po kapsuli k njim končno spustila  skupina štirih reševalcev, ki so se lahko na lastne oči prepričali o težavnih razmerah. "Moralo je biti strašno," je dejal eden od njih. Reševalci so sicer v jami našli dobro organizirane razmere, na stenah pa številne napise, ki so jih za seboj pustili rudarji.

Želel je še ugasniti luč
Luis Urzua, ki je kot zadnji zapuščal bivališče pod zemljo, je bil še posebej vesel. Čas med čakanjem, da pride na vrsto si je krajšal z branjem knjige, vmes je popeval in vriskal. Ko je prišel trenutek, da se vzpne v kapsulo, je želel po navadi dobrega gospodarja še ugasniti luč. Reševalci, ki so bili z njim v rovu, so ga komajda zadržali ...