Gunter in Ursula Lubitz sta v časopisu Westerwald zakupila prostor, kjer sta se poklonila njunemu sinu. Zahvalila sta se prijateljem in sorodnikom, ki so jima v zadnjem letu stali ob strani. "Hvala za vsako napisano vrstico, vsako rožo položeno na njegov grob, vsako tolažilno besedo, vsak obisk, vsak ljubeč ali tih objem," sta zapisala in dodala, da je bilo zadnje leto "leto groze in strahu, obupa in žalovanja. Izgubila sva čudovito in dragoceno osebo". 

Sorodnike žrtev je omenjeni zapis vznemiril. Predvsem jih je zmotilo, da sta starša Lubitza opisala kot "čudovito in dragoceno" osebo. "Lahko razumem žalost staršev, ki so izgubili otroka. A takšno zahvaljevanje na javnem prostoru, v katerem se z besedo ne omeni 149 ljudi, ki jih je ta moški umoril – to je ignoranca in nespoštljivost," je dejal Jürgen Fareed, ki je izgubil sina.

"Naše umorjene otroke lahko obiščemo samo na kraju nesreče. Lubitzovi starši ga opisujejo kot dragocenega človeka. Ne moreva povedati, kako jezna sva," sta dejala starša Sebastiana S., ki je bil med potniki na omenjenem letalu. 

Andreas Lubitz je 24. marca lani strmoglavil letalo, ki je letelo iz Barcelone v Dusseldorf in na katerem je bilo 149 potnikov in članov posadke. Lubitz je trpel za hudo obliko depresije, kar pa mu je uspelo skriti pred delodajalci.