Protesti, ki so se pričeli februarja, so se sprevrgli v vstaje po vsej državi. Iskra upora je v Libijo preskočila iz Tunizije, Egipta in drugih držav, ki so se v začetku letošnjega leta uprle proti dolgoletnim diktatorskim voditeljem.

Na zatiranje protestov z vojsko so se relativno hitro odzvale zahodne države, sploh Velika Britanija in Francija.

Dve resoluciji in vojna

V Združenih narodih sta bili sprejeti dve resoluciji. Z eno so zamrznili premoženje polkovnika Gadafija in njegovih desetih najbližjih sodelavcev ter omejili njihovo možnost potovanja v tujino.

Z drugo resolucijo je varnostni svet dopustil vojaško posredovanje v Libiji, s katerim je vzpostavil prepoved poletov in preprečil nadaljnje nasilje nad civilisti. Gadafijeve sile so se proti upornikom borile z vsemi silami, tudi z letalstvom.

Napadi na Libijo so se pričeli 19. marca letos. V prvih vrstah so bili Francija, Velika Britanija, ZDA in Kanada. Že kmalu je nadzor zračnega prostora prevzela zveza Nato. Pri posredovanju v Libiji so sicer sodelovale še arabske države Jordanija, Katar in Združeni arabski emirati.

Sporni uporniki

Čeprav so na začetku predstavniki zahodnih sil trdili, da bo vojna trajala nekaj tednov, nikakor pa ne nekaj mesecev, se je vojna zavlekla. V posameznih mestih so si oblast izmenjavali enkrat uporniki, drugič pa pripadniki Gadafijeve vojske. Zahod je že od začetka podpiral upornike, a so se tudi o njih pojavljali številni dvomi.

Glede na nekatera poročila so slabo usposobljeni in z nenatančno oborožitvijo opremljeni uporniki tudi sami povzročali številne nepotrebne žrtve med civilisti. Poleg tega je bilo kmalu jasno, da so med uporniki tudi pripadniki teroristične organizacije Al Kaida, ki so se tudi želeli znebiti polkovnika Gadafija.

Upornike kljub resoluciji priznali in oborožili

Libijski nacionalni tranzicijski svet je za uradnega predstavnika Libije počasi priznala večina zahodnih držav. Francija je konec junija priznala, da upornike zalaga z lahkim orožjem.

Taka in podobna dejanja so razburila predvsem Kitajsko in Rusijo. Državi sta opozarjali, da je resolucija Združenih narodov namenjena zaščiti civilistov in ne pomoči prevratnikom, ki bi z oblasti spravili polkovnika Gadafija.

Da je bil to dejanski cilj Nata, je podžgala tudi polkovnikova smrt, saj se je zveza takoj zatem sestala, da bi se odločila o končanju vojne v tej državi.